S KOLESOM MED MONGOLSKE NOMADE
Mongolija, zadnja prava Azija, kakor jo imenujejo, je kar 80-krat večja od Slovenije in človek se lahko vsakodnevno prepriča o prostranstvih dežele slabih cest, vetra, nomadov in prostora, v katerem imaš včasih občutek, da se je čas ustavil. Iz Ulaanbaatarja, mongolskega glavnega mesta z milijonom prebivalcev, sva se odpravila 8. maja, ko sva uredila vse potrebne formalnosti za podaljšanje vize. Izven Mongolije je namreč skoraj nemogoče dobiti dvomesečno vizo, medtem ko je bila stvar v glavnem mestu za 60 dolarjev na osebo hitro rešena.

Po petih dneh že vsa doživetja
Prve dni nama je bilo spoznavanje mongolske pokrajine nekoliko olajšano, saj iz glavnega mesta na vse strani vodijo asfaltne ceste. V prvem tednu nama je najbolj v spominu ostal ogled največje arhitekturne znamenitosti Mongolije, samostana Amarbayasgalant. Slab mesec pred začetkom turistične sezone sva bila v osrčju samostana za devetimi gorami skoraj sama. Jedla sva v gerih pri domačinih, jahala konje in po odhodu se nama je zdelo, kot da sva doživela že skoraj vse, kar se v Mongoliji doživeti da.

V naslednjem tednu naju je čakala izredno naporna etapa iz Erdeneta v Moron. Težka kolesa (moj okoli 45 in Markov okoli 65 kg), zahteven teren, pomanjkanje vode in nasprotni veter so naju na trenutke prepričevali v to, da je Mongolija najina zadnja kolesarska destinacija. A ta odločitev seveda ni trajala dolgo. Trud je bil poplačan v Moronu, kjer sva moj počen obroč zamenjala s kitajskim za 4 EUR. Popravilo se je dogajalo sredi največjega vrveža na tržnici, ki je pri Mongolcih odprta tudi ob nedeljah. Na splošno nama je bilo to v zelo veliko pomoč, saj sva v velika mesta, t.i. ajmag centre, velikokrat prispela v nedeljo. Dobrih 100 km od Morona, visoko v gorah leži Hovsgol Nuur, drugo največje mongolsko jezero, ki pa po količini vode prekaša največje Uvs Nuur, ki sva ga slabih 14 dni zatem videla le v daljavi. Hovsgol velja za mongolski jezerski biser, ki nama ga je bilo konec maja dano videti še skoraj v celoti pokritega z ledom. Svojevrsten čar je dodalo tudi sneženje drugi dan najinega kampiranja ob jezeru, ki je okolico prekrilo z 20-centimetrsko snežno odejo.

Med Kazaki
Ob povratku v Moron, Hovsgol je namreč slepo črevo, je bila pred nama maratonska etapa, ki je imela skoraj povsem enake značilnosti kot tista pred njo. Vročina, mivka, pesek, rebra, prečkanje rek ... značilnosti četrtega tedna na najini poti. Da vse ni bilo tako črno, sta poskrbela zadnja dva dneva pred koncem 650 km maratonske etape proti Ulaangomu, v katerih sva naredila 129 in 118 km. Za nekaj časa sva namreč zapustila hriboviti del in ťdrvelaŤ po zahodni Mongoliji, kjer sva bila z obeh strani obdana s hribi. Ves čas sva se vozila ob številnih gerih in včasih ljudem kar ni bilo moč dopovedati, da morava naprej. Vleklo naju je do skrajne zahodne točke najinega potovanja, v Olgii. Pokrajina je bila fantastična, saj sva se odločila, da potujeva bolj po stranskih cestah. Tako sva premagala 2500 metrov visok prelaz Bajramin davaa, na katerega sva kolesi družno potiskala dobrih 6 ur. Ob poti ni bilo več gerov, pač pa jurte, saj v tem delu Mongolije živijo Kazaki, ki živijo v jurtah. Slednje so na prvi pogled povsem podobne gerom, vendar nekoliko višje, širše in predvsem v notranjosti veliko bolj okrašene. Kazaki veljajo za izredno gostoljubne, hkrati pa pripravljajo odlične sladice.



Za gostoljubnost je bilo v Olgiiju dovolj časa. Dobrih 20 km pred mestom je namreč Markova gonilka popolnoma podlegla mongolskim pritiskom in mesto sva ugledala s strehe natovorjenega starega ruskega kamiona. Po ugotovitvi, da v mestu ne bova dobila primernega kolesa, sva začela preigravati različne možnosti, med katerimi je bila prva ta, da popravimo Markovo kolo, druga pa, da pokvarjen del naročiva kar prek hitre pošte. Ker sva v lokalni avtomehanični delavnici dobila optimistično zagotovilo, da bodo gonilni ležaj popravili, sva se v mongolskem stilu margash (jutri) pustila presenetiti. Vmes sva spoznala številne zanimive popotnike in prebivalce Olgiija, si ogledala lovce, ki tradicionalno lovijo z orli in uživala ob dobri hrani.

Z Bafijem do konca
Prvi epilog popravljene gonilke se je zgodil že po vsega 32 kilometrih iz Olgiija, ko sva morala obrniti in v mestu poiskati novo rešitev. Premislila sva si glede potovanja s starim ruskim motorjem s stransko prikolico, saj sva ugotovila, da motorja v primeru okvare ne znava popraviti. Do konca potovanja nama je ostalo le še 14 dni in ker se nama je ponudila možnost prevoza, sva se odpeljala 700 kilometrov bližje Ulaanbaatarju. V Altaju nama je za 100 dolarjev uspelo kupiti najboljše kolo, kar sva jih videla na mongolskih tleh. Bafi je bil nekoliko večje otroško kolo, na katerega sva prestavila še uporabne komponente z Markovega kolesa. Po tednu dni počitka sva bila spet na poti.

Zadnje 14 dni sva gonila kot v nekakšnem transu. Pokrajina se nama je zdela še bolj magična kot poprej, ob poti so bile ves čas reke, ki so nama olajšale kolesarjenje, v stranskih dolinah, kamor sva zavila z obupnih makadamskih cest, pa sva srečala najbolj pristne Mongolce. Sira, jogurta in mleka sva imela na pretek, pa tudi Mongolcev sva se navsezadnje že toliko navadila, da naju njihovo kukanje v najin šotor ni več motilo. Kolesarila sva z neverjetno lahkoto, le vreme nama je začelo krojiti urnik - bodisi s popoldanskimi nevihtami ali pa obupno vročino, pred katero sva se morala čez dan umakniti vsaj za nekaj ur. Dosegla sva najvišjo točko potovanja - 3012 metrov visok prelaz Nuhen davaa, na katerega sva se povzpela po gorski stezici. Kljub vsem peripetijam je oprema zdržala vse do glavnega mesta, kjer sva Bafija oziroma bolj ali manj le njegov okvir prodala za tisoč starih tolarjev.

V 48 kolesarskih dneh in skoraj 3500 kilometrih sva do Mongolije dobila posebno zaupanje, saj so nama ljudje vedno, ko sva jih potrebovala, priskočili na pomoč. In to z znanjem vsega morebiti desetih mongolskih besed. Glede na njihov način življenja jezik res ne predstavlja posebne ovire. Mongolija je izredno varna, prijazna, prvinska in resnično čudovita dežela, katero se splača doživeti. Ne samo videti, ampak predvsem doživeti.