27. februar - 22. maj 2006: S kolesom po Južni Ameriki (Argentina, Čile, Bolivija)

S kolesom po južni Ameriki je spremenilo najino življenje. Spomnim se, kako sva se že šesti dan, ko sva zapuščala Ognjeno zemljo in se s trajektom vozila na celino Južno Ameriko, pogovarjala o tem, kam bova šla naslednjič. Južno Ameriko sva podoživela na 29 predavanjih po vsej Sloveniji (Cankarjev dom, knjižnice, šole, kulturni domovi, mladinski kulturni centri ...) in povsod naletela na dober odziv. Še vedno skušava ohranjati stike s kolesarskimi prijatelji, ki sva jih spoznala na poti. Nekateri se še vedno potepajo, drugi so šli na nove poti.

Strast brez odgovora

Kolesarjenje po delu Južne Amerike sva začela prav na njenem koncu - Ognjeni zemlji in zadnjem kraju na svetu, kakor popularno imenujejo mesto Ushuaia. Pedala sva prvič pognala 1. marca, na cilj v La Pazu pa po 5600 kilometrih prispela dva meseca in pol kasneje. Vmes sva premagovala dolge ravnine in čelni veter Ognjene zemlje, ki tudi po ravnini na trenutke ne dopušča hitrosti višjih od 10 km/h. Se potepala po številnih nacionalnih parkih in prevozila 900 km na čilski Carretera Austral, ki je marsikje tudi sama po sebi nacionalni park, za katerega ni potrbno odšteti vstopnine. S številnimi gorami, jezeri, rekami, makadamom in strmimi vzponi je južna cesta, kamor se Carretera Austral tudi imenuje, še bojlj spominjala na gorsko kolesarske ture, ki se jih lotevamo v Slovenijii. Prav zato sva bila vsaj v prvih kilometrih nadaljevanja vesela asfalta, ki naju je iz Čila čez 3200 metrov visok prelaz Christo Redentor pripeljal na argentinsko stran. A kmalu se naju je lotila abstinenčna kriza , ko sva po 14 čudovitih dneh na Carreteri morala drgniti nepregledne ravnine Argentine, kjer jug in sever države povezuje Nacionalna Ruta 40.

Čar največjega slanega jezera na svetu

Iz neturističnega severa Argentine, ki nama je bil ravno zaradi tega ter seveda tudi zaradi nižjih cen še bolj pri srcu, sva se odpravila na 14 dnevni potep po Boliviji in potovanju dodala piko na i. Bolivija se je za kolesarje izkazala kot zahtevna država, saj ima najrevnejša južno ameriška država le en odstotek asfaltiranih cest, makadam pa je mestoma posut z mivko, ki omogoča vse prej kot hitro napredovanje. A ko sva se po 500 kilometrih na takšnih in drugačnih makadamskih cestah in dveh dneh preživetih na Salar de Uyuni, največjem slanem jezeru na svetu, ponovno priklopila na asfaltno cesto, nama je srce sprva kar igralo. Kilometri, katre sva še pred tem lahko zlahka preštevala, so zdaj kar leteli, a tista prava Bolivija se je končala. Nič več ni bilo naselij, kjer so bile hiške narejene iz blata.

Podoživite 85 kolesarskih dni v dnevniku s potovanja...

16. - 23. julij 2005: Dolomiti - po poteh Gira

Najbrž sva bila šele leta 2005 zrela za "ta pravo" obliko kolesarskega potovanja, ko sva se sredi julija odpravila v italijanske Dolomite. Marko je v dveh letih kupil še tretje kolo, moje prvo gorsko kolo GT pa je doživelo preobrazbo v "potovalko", kakor sva poimenovala najini potovalni kolesi. Obložena s torbami sva bila na trenutke konkurenčna celo - za kolesarski dvoboj vedno razpoloženim - Italijanom. V tednu dni, v katerem sva imela kljub kolesarjenju na velikih višinah prej prevroče kot mrzlo, sva prevozila skoraj tisoč kilometrov, ob tem pa sva v dolino drvela kar s sedemnajstih gorskih prelazov, tudi najvišjega "Passo Stelvio" in "Passo Gavia", ki za najvišjim zaostaja le za nekaj metrov.

13. september - 2.oktober 2004: Kolesarjenje po Sardiniji

Avtu in udobju kampov se na Sardiniji še vedno nisva mogla odpovedati. Ob tem sva že občudovala kolesarske popotnike, ki so zvečer prikolesarili v kamp, postavili "hišo", skuhali večerjo, zjutraj pa - kakor so prišli, tako so odšli. V 18 dneh sva povsem obkrožila Sardinijo in naredila okroglih tisoč gorsko-kolesarskih kilometrov. Na posameznih točkah sva se ustavila za tri dni in prekolesarila okoliške hribe ter si na dveh kolesih ogledala nekaj turističnih znamenitosti. Ker je bil že pozno poletni termin, ni bilo nikjer posebne gneče, ozračje in voda pa sta bila še tako topla, da sva dnevno vedno našla kotiček, nekajkrat celo povsem skriven, kjer sva se lahko kar med kolesarjenjem malo okopala. Sardinija ne glede na to, da ste na morju, ponuja gorskemu kolesarju dovolj izzivov, kombinacija s poležavanjem na plaži pa je dobra tudi za pare oziroma družine, kjer se vsi ne lotevajo kolesarskih podvigov.