Na trenutke se mi zazdijo že same priprave na potovanje tako vznemirljive, da mi postane povsem vseeno ali na potovanje sploh grem ali ne. No, potem tudi priprav ne bi bilo ...

Vedno znova prihaja tisti občutek, da je doma še toliko storiti, preden zares greva. Zdi se mi, da so mi potovanja ravno v tem smislu dala veliko. Navsezadnje, ko ljudje vprašajo, zakaj Mongolija, niti najmanj ne poznam odgovora na to vprašanje. Zakaj? Lahko bi šla tudi kamorkoli drugam, a vedno si isti ti, tisti, ki se podaš na pot. Ti moraš z lastnimi močmi in prelitim znojem premagati pot, kjerkoli že. Že zdaj, ko finalizirava logistične stvari, potrebne za na pot, se mi zdijo določene stvari tako relativne, a ljudje enostavno nimajo tega drugega "ogledala", ki bi jim ponudil odsev njihovega življenja.

Izgovorom kot nimam časa ... in podobnim, sem se v minulem letu skušala čim večkrat ogniti, saj sem ugotovila, da je bistvo vsega le v prioritetah, ki si jih postaviš v življenju. Marsikdo naju je vprašal, kako lahko dobiva dva, tri mesece prosto. Preostalih devet ali deset mesecev delava za to, da lahko greva. Pa ne živiva z glavo v oblakih, postavljava si realne cilje, ki jih potem tako ali drugače doseževa. Dober občutek! Vmes je žal še vedno preveč izgubljenih trenutkov, ki bi jih lahko izkoristila drugače, kvalitetnejše. Vedno znova se namreč spomnim na pot, kjer je včasih vsak kilometer, vsak trenutek nekaj novega. Vsak trenutek ti nekaj da. Včasih je bilo najino leto sestavljeno iz številnih majhnih izletov, zdaj so skoncentrirani v daljše potovanje. Saj ni čudno, da se mi je Marko smejal, ko sem ob gledanju najinih starih albumov (dokler niso vsega skupaj pokvarili digitalni aparati) dejala, da nikamor ne greva.

Svoja spoznanja sem delila z marsikom, le da so smo se z nekaterimi slišali, z drugimi spet ... pa saj, kako bi bilo, če bi si bili vsi enaki ali če bi vsi sledili enakim idealom. Toda še vedno me kdaj pa kdaj zaboli, ko vidim ljudi, ki so mi blizu, kako hitijo iz dneva v dan, iščejo svojo dopolnitev in izpolnitev tam, kjer je ni mogoče dobiti; vsaj v trajni obliki ne. Kajti vsaka pot nas vrne k nam samim! Biti sam s seboj in zadovoljen sam s seboj pa je najtežji del! V Mongoliji ali kje drugje.

Naprej: Slovenj Gradec - Zdi se, da živim stoprocentno...