Okvare kolesa so sicer na kolesarskem potovanju nezaželene, če pa se že zgodijo, pa je dobro, da to storijo vsaj v civilizaciji, kjer lahko stvari, za katere rezervnih delov nimava, tudi zamenjava. Tako sva danes zjutraj le slabih 5 km iz mesta ugotovila, da je Marku počil zadnji obroč. Ni nama preostalo drugega, kot da sva zavila nazaj v San Jose, kraj z devet tisoč prebivalci, in povprašala za "mejor bicicleteria". Prijazna lastnica in njuni sinovi so napeli vse moči, da bi našli obroč z 32 luknjami, a ga nikjer v mestu ni bilo mogoče dobiti. Lastnica je zajahala kolo in po prihodu iz telefonske govorilnice sporočila, da bo obroč znamke Rigida iz 165 km oddaljenega San Juana prispel ob šestih zvečer. Tako imava dan prisilnega počitka v prijaznem in živahnem mestu. Prijaznem predvsem zato, ker je namesto številnih avtomobilov tukaj opaziti brezštevilna kolesa. Slednja so parkirana vsepovsod, kolesarske posadke pa so različne - od dveh do treh na kolesu, tako ali drugače. Revščina je tukaj vidna na vsakem koraku, čeprav je ravno Cyber caffe, v katerem se nahajava, eden izmed boljših, v katerih sva bila doslej.



Iz Mendoze sva se na velikonočni ponedeljek, ko v Argentini ni več praznik, z avtobusom odpravila v San Juan. Avtobusni terminal v Mendozi je spominjal na čakalnico, saj je na njem vsaj 30 ljudi v dolgi vrsti potrpežljivo čakalo na prevoz s taksijem. Po praznikih so se mnogi vrnili nazaj v mesto, kar je opaziti tudi na povečanem prometu na cestah. Z avtobusom sva tako premagala slabih 200 km ceste, na kateri so nekateri najini kolesarski predhodniki že obupavali. Ravno kot po špagi, okoli pa ničesar. Namesto tega gledam na avtobusu enega izmed svojih najljubših filmov Šest dni, sedem noči, ki me vedno spravi v dobro voljo. Še dobro, da ga ne vrtijo na avionu, si mislim. Vmes pogledi hitijo čez malo poseljeno pokrajino, kjer pa ljudje živijo, se človek res vprašaš, kaj tu počnejo. Ravnica je očitno rodovitna, saj ob cesti prodajajo ogromno sadja in zelenjave po ugodnih cenah ali za nas skoraj zastonj. V mestu se najprej celo uro loviva, da se nekako orientirava. Sicer pa so bolj ali manj vsa argentinska in tudi čilska mesta narejena po kvadrih, tako da je orientacija precej enostavna. Tako ti na ulici vsakdo razlaga po kvadrih. Težava je le v tem, da je ponekod ljudi kar težko razumeti. Ljudje pač mislijo, da če si vprašal v Španščini, slednjo tudi obvladaš. Trgovine so bolj ali manj zaprte. Popoldanska siesta traja nekje med eno in peto uro. Groza! Srečava prijaznega možakarja Patricia z italijanskimi koreninami, ki nama pove, kje lahko najdeva edino odprto trgovino v mestu, pa tudi to, da vse do San Joseja ne bo vode. Tako poleg običajne nabave kupiva še 5-litrsko plastenko vode.

Ponedeljek je tudi prvi dan na Ruti 40. Ruta 40 je pač oznaka za cesto, ki vodi z juga na sever Argentine. Zaenkrat sva kar zadovoljna, saj nama veter ne nagaja, tako da kilometri kar hitro letijo. Nekje med valovitimi klanci, kjer ne vidiš ne začetka ne konca in kjer se spet udejanja Markov rek "I tako dalje više puta", na števcu obrneva 3.000 km. Vročina je ta prava, čeprav domačini v dolgih rokavih razlagajo, da je to zanje ravno primerno, medtem ko nama odgovarja kratek dres in še rahla sapica na kolesu. Mraz premorejo tukaj le dva meseca na leto, zato ni čudno, da se nama sredi jeseni na južni polobli zdi kot največje poletje. Promet se je kmalu iz mesta umiril, tako da sva lahko popoldne uživala ob vzporedni vožnji in klepetala ob vožnji po cesti, na kateri daleč naokoli ni bilo nikogar.



Kakor nama je svetoval Patricio sva svojo 5-litrsko plastenko ponovno napolnila le 10 km iz mesta, pri eni izmed družin, ki živijo v novo zgrajenih hišah, katerih gradnjo je financirala država. Medtem ko so starejše naseljeni kraji pokriti z zelenjem in drevjem, je tu prava puščava oziroma razbeljeni beton sredi sonca. Ženske doma pazijo otroke, moški pa delajo. Še pred tem imava fanatičnega navijača. Moški v kombiju nama kar sledi s počasno hitrostjo, medtem ko ga ostali živčno prehitevajo. Na koncu naju pozdravi sredi vasi in ves srečen zaželi srečno pot. Do večera prekolesariva klance do vrha in se po krajšem, a sila prijetnem spustu utaboriva nekaj metrov stran od ceste v grmih. Glede na pusto pokrajino je prostor za kampiranje res prijeten. Temperaturne spremembe so očitne in ob večerji še nekaj časa klepetava in naštejeva vsak po dva zvezdna utrinka.



Včeraj naju je že v šotoru prebudilo sonce, nebo pa je bilo okrog in okrog obarvano. Redkokdaj ima človek priložnost opazovati takšno nebo vse naokoli, kar je tukaj možno zaradi prostranih ravnin. Peljeva se kar skozi nekaj krajev, ki so na zemljevidu sicer označeni, a opuščene hiše kažejo na to, da tod ljudje že dolgo ne živijo več. Tudi železnica, ki je potekala med temi hišami in Ruto 40, je opustošena. Na nekaterih mestih bi bil promet danes zaradi porušenih tramov in ponekod celo celih tirov, povsem nemogoč. Kakšna škoda, ko pomisliš, da so dolga leta gradili to prometno povezavo, ki danes ne sluzi nikomur več.

Na cesti pa - nič! Dolge ravnine, malo prometa, velik hitrost in vročina iz sicer nekoliko oblačnega neba. Ugotavljava, da je čas ravno primeren za kolesarjenje v teh krajih, saj bi poleti bilo tukaj res prevroče.



Privoščiva si tudi bučo, katero najdeva ob cesti, za malico pa grozdje, katerega je Marko prejšnji dan nažical od šoferja, ki ga je ravno peljal v predelavo. Vmes najdeva skoraj kilogram čebule, ki je padla s tovornjaka, se pošaliva. In ko gledava ob malici, kako mravljice pridno nosijo drobtinice, ki ostanejo od naju, praviva tudi zanje, da jim je bog poslal naju.



Šele pred majhno vasico rastje ob vodi postane nekoliko bolj bujno. Spijeva ledeno hladno Coca-Colo. Gazirane pijače, predvsem omenjene blagovne znamke, so tu izredno popularne. Marsikje v restavraciji prodajajo kar 2-litrske plastenke po znosni ceni. Ruta 40 zavije desno že pred mestom, pred katerim so naselja skromnih hiš, pred katerimi posedajo ljudje. Neredek je prizor matere s številnimi otroki, po možnosti noseče, vrvi s perilom so povsod polne. Najbrž je potrebno v pomanjkanju oblačil vsakodnevno prati; seveda na roke.

Trgovin je ogromno, delavci pa so druga zgodba. Ko najdeva trgovino s sadjem in zelenjavo, morava kar dve hiši stran pozvoniti, da pride lastnik. Ker je kmalu po popoldanski siesti, lastnik še ni v pravem delovnem ritmu in preden se odtrga od pitja mate čaja, jo midva že mahava dalje. Marku pač delovne navade tukajšnjih ljudi niso všeč, no ja, pa tudi izbira je bila res tako skromna, da sva zavila raje v supermarket. Če si zasluzi takšno ime. Ravno pred njim naju je srečal Jorge, Čilenec, prav tako na kolesu. Pove nama, da lahko v mestu zastonj kampirava in ker je že pozno, se odločiva kar za to možnost. Še prej se odpraviva na banko. V mestu sta dve. Na eni dolarjev sploh ne menjajo, na drugi pa jih menjajo samo argentinskim državljanom. Kaj pa zdaj? Na srečo nama na pomoč priskoči domačinka, ki je tudi sama ogorčena nad tem sistemom in pod njenim imenom lahko dolarje zamenjava v argentinske pese. Včasih res ne moreč verjeti, da ljudje prav nočejo zasluziti! Pa še to! Nikjer v Argentini in Čilu ni moč dobiti 4,5 voltne baterije, katero potrebujeva za čelno svetilko.



Do šestih zvečer upava, da bo kolo nared in da greva jutri dalje. Kolesar je brez kolesa res revež! Prvomajske praznike bova preživela v Salti, potem pa se bo potovanje proti bolivijski meji in nato proti La Pazu prevesilo v povsem zadnji del.

Naprej: Chilecito - Prava Argentina odseva na severu