Zadnji teden je bil za naju izredno razgiban. Gorske potoke, jezera in širne gozdove, ki so naju spremljali po odhodu iz Bariloch, so zamenjali kaktusi, nepregledne ravnine in suša. Sredi tedna sva namreč z juga z avtobusom iz Pucona "skočila" v glavno čilsko mesto Santiago in potem dalje proti Mendozi, kamor sva prispela na enega izmed najboljših dni v letu. Na praznično nedeljo so ulice prazne, prometa ni veliko, mesto pa je praznično živo, sončno in izredno toplo. Vmes sva premagala prelaz Cristo Redentor, ki na višini 3185 metrov pelje čez Ande. Paso del Agua Negra (4700 metrov), čez katerega naj bi naju prvotno peljala pot, je namreč že zaprt zaradi neugodnih snežnih razmer. Tudi na Cristo Redentor sva bila v petkovem popoldnevu deležna prvega snega na južni polobli. Na srečo so bili le zametki snega, ki je zapadel prejšnji dan. Po dnevu deževja, ko sva prišla iz Santiaga v Los Andes, so se namreč narisali trije čudoviti dnevi, primerni za premagovanje kilometrov na že omenjenih višinah.

39. dan najinega potovanja zapuščava Bariloche. Mladina ravnokar prihaja na ure Slovenščine, ko se poslavljava od prijaznih gostiteljev v Slovenskem planinskem društvu. Pred odhodom si - klasično, privoščiva še hamburgeso in krompirček. Razmišljam, da je Španščina eden redkih jezikov, kjer je tako okusna hrana, kot je hamburger, ženskega spola. Marko se sicer tolaži z mislijo Dražigosta Pokorna, ki pravi, da ni problem hamburger, če pokuriš kalorije. Midva sva jih na začetku bolj malo, saj je iz mesta kar letelo, nekoliko manj pa potem, ko sva z glavne argentinske ceste Nacionalne Rute 40 zavila proti poti, ki pelje mimo sedmih jezer. Dan je bil čudovit, sonce je ožarjalo gladino jezera Nahuel Haupi, ki "objema" Bariloche. Kilometri na asfaltni cesti so bili res prijetni in že ob pol sedmih sva prišla do "prenočišča" - ponovno ob jezeru. Tudi tukaj so urejeni prostori za prosto kampiranje in pred postavljanjem šotora si privoščiva še uro poležavanja na mivki ob jezeru. Za kopanje sicer ni, ujameva pa kar zajetno količino sončnih žarkov.

Naslednji dan imava še 15 asfaltnih kilometrov do Ville Angosture. Čeprav je bila nedelja, je gneča v supermarketu nepopisna, prav tako pa tudi vrvež na ulici. Že pred samim mestom pa sva se lahko nagledala neizmerno domiselno oblikovanih lesenih hiš - vse od najbolj preprostih do neverjetno mondenih.

Cesta se je spremenila v makadamsko ali bolje rečeno narejeno iz zemlje, mestoma nasuta z mivko, tako da sta kolesi nekajkrat pošteno zaplesali. A okolje sedmih jezer je bilo čudovito, vreme pa že skoraj preveč vroče. Za nameček sva se bolj ali manj celo popoldne samo vzpenjala. Pravi blagoslov je sledil šele zvečer, ko sva se iz dobrih tisoč metrov spustila skoraj 400 metrov nižje in ob jezeru (enem izmed sedmih) ponovno našla napis "camping libero". Vrhovi gora so se ravno v tem trenutku odevali v čudovite barve, medtem ko je tudi luna, ki se je debelila, oddajala zajeten soj svetlobe. Za večerjo je bil odličen golaž in po nekaj dneh spet jeva pašto.

Marko zjutraj ugotovi, da je polomljena špica na mojem zadnjem kolesu, tako da iz "kolesarske delavnice" odrineva šele opoldne. Nadaljevanje po asfaltu je prijetneje, razen tega, da je cesta s prelaza speljana povsem "neevropsko". Načeloma bi morala iti navzdol, tako pa morava pred spustom proti San Martinu de los Andes še kar pošteno pritisniti na pedala. Pred spustom si ob cesti ogledava še potoček Partido, edini v verigi Andov, ki se po svojem izviru v gorah razdeli v dva dela, od katerega eden potuje proti Tihemu, drugi pa proti Atlantskemu oceanu.

Do San Martina naju nato čaka kar 18 km tokrat res pravega spusta. Obvezen sprehod do pekarne, kjer ima mlada lastnica že izložbo tako založeno, da se kolesarju kar zasvetijo oči. Nasproti je prijetna kavarna, v kateri naletiva na - koga drugega kot kolesarja. Kurt in Dorina, Švicar in Irka, potujeta od začetka letošnjega leta in ko povesta naslov svoje spletne strani www.gonebikeabout.com, mi je jasno, da sva njune sledi videla že na Ognjeni zemlji.

Dorina in Kurt sta kasneje objavila zgodbo, v kateri sta zapisala, da sta naletela na slovenska kolesarja, ki sta za pot iz Ushuaie potrebovala pol manj časa kot onadva http://www.gonebikeabout.com/volcanoes.htm.

V enem izmed bivakov, v katerem sva štela minute, da se bo neznosni veter vendarle umiril, sta narisala skico, na kateri je jasno razvidno, da sta tudi onadva imela težave z vetrom. Tudi midva sva se tam ovekovečila s svojo skico. Ko vzajemno pregledujemo naše spletne strani, ugotovimo še eno zanimivost. Pravita, da ju je kar deset dni spremljal pes in s fotografij je jasno, da je tudi njiju spremljal Bert. Sicer sta ga onadva poimenovala Camino, a imeli smo skupnega pasjega prijatelja. Zdi se, da so naslednji trenutki kar malo nostalgični, ko se spominjamo njegove družbe. Minute in tudi ure hitro minevajo, tako da je ura pol sedem zvečer, ko sva pripravljena za odhod iz mesta. Še isti dan narediva 25 km saj nama pri tem obilno pomaga veter v hrbet. Šotor postaviva že v temi ob eni izmed redkih rek.

Naslednje jutro zgodaj nadaljujeva proti Juninu de los Andes. Seveda, obisk pekarne, kjer se vsaj za silo potolaživa s potico - argentinsko. Nadaljnja pot naju vodi proti Pasu Mamuil Malal, od koder bova spet odšla v Čile. Nemalo iz Junina naju cestni delavci presenetijo z informacijo, da lahko na asfaltno cesto računava še naslednjih 33 km, le zadnjih deset je makadamskih. Čeprav rahlo škropi, nama gre kar dobro in do vhoda v Nacionalni park Lanin sva kar hitra. Vsa zgodba se po 75 km zaustavi ob štirih popoldne, ko makadam ob deževju postane neznosen z vsemi lužami, s katerimi te poškropijo mimo vozeči vozniki. Kljub temu, da skušava z zgodnjepopoldanskim kampiranjem ubežati dežju, neprekinjeno dežuje tudi naslednje jutro. Vseeno nama uspe stvari spraviti na kolo in po slabih desetih kilometrih sva na argentinski meji. Papirnata vojna z izpolnjevanjem obrazcev naju čaka šele na čilski strani, vmes pa se nama skoraj v vsej svoji veličini pokaže vulkan Lanin, visok skoraj štiri tisoč metrov, prav tako pa ob razjasnitvi uživava ob vožnji čez gozdove aravkarij.

Na meji naju povprašajo po sadju in zelenjavi, na kar sva bila opozorjena že prej. Marko pravi, da sva v prejšnjem deževnem dnevu v šotoru vse pojedla, jaz pa se spomnim, da imava v torbi vsaj še malo zelja. Uradnik najprej ukaže, da Marko odpre sprednjo desno torbo. Pa sva rešena! Kolesarji imamo namreč v sprednjih torbah najlažje stvari, še posebej na makadamu mora biti obtežitev kar se da enakomerna. Marko ima v sprednji desni torbi oblačila, med katerimi so seveda tudi takšna, ki čakajo na naslednje pranje. Ker je bilo v njej še nekaj premočenih od prejšnjega dne, je uradnika kaj kmalu minilo do nadaljnjega preiskovanja najine opreme. Spust, ki seveda spet ni pravi spust, je kar premalo vratolomen, da bi hitro izgubljala višino, tako da sva v Pukonu šele ob petih popoldne. Ker nama južni del Čila postaja nekako enoličen in ker je naslednji dan napovedano slabo vreme, se odločiva za enodnevni predčasni odhod proti severu in z 10-urno avtobusno vožnjo proti Santiagu premagava 700 km. Avtobusni prevozi tukaj so skoraj kakor si predstavljamo letalske. Ko je Marko v kraju z manj kot deset tisoč prebivalci vprašal, kdaj lahko greva v čilsko glavno mesto, je v ponudbo dobil kar nekaj deset avtobusov in ko sva čez dobre tri ure stala na avtobusni postaji, so se avtobusi res izmenjavali na vsakih deset minut. In vsi so peljali v Santiago! Noč je ob dodatnem vzglavju, odeji in dovolj velikem prostoru za noge minila kaj hitro, zjutraj pa nas je prijazen sprevodnik zbudil s kavico in piškotom. Včasih pa malo luksuza tudi paše za utrujene kolesarske noge.

V Santiagu dobiva informacijo, da je prelaz Agua Negra že zaprt, zato bova morala v Mendozo čez Cristo Redentor. Ko svoj prvotni načrt primerjava s trenutno situacijo, ugotoviva, da bova morala del poti še premagati z avtobusom. Odločiva se za pot iz Santiaga proti Los Andes. Odločitev je pravilna, ko se v naslednjih 70 km komaj varno počutiva na avtobusu, ki potrebuje skoraj 20 minut, da najde pot iz glavnega mesta. Prelaza se lotiva ob dveh popoldne, v pravi vročini in v družbi obcestnih kaktusov. Kamioni že od prvega kilometra kažejo, da je to njihov prehod med Čilom in Argentino. Nekajkrat je razdalja med njimi in nama kar premajhna. Okolje nama je povsem na novo in tako tudi ne veva, kaj se bo dogajalo z nevihtnimi oblaki na levi, na katere opozarja tudi glasno grmenje.

Okoli štirih popoldne začne deževati. Najprej se ustaviva v obcestni gostilni, potem navlečeva nase deževna oblačila, kasneje pa se - glede na to, da je do naslednjega kraja 25 km in kar 500 višinskih metrov, ustaviva v obcestni gostilni, kjer se do jutra posušiva in dobro naspiva. Jutro je kot bi ga bog poslal. Okoliški hribi so narisani kot bi jih upodobil najboljši slikar in ko zasopihava v prvi klanec sonce že kaže svojo moč. Dan je kot nalašč. Veliki petek je v Čilu in Argentini praznik, tako da je vsaj kamionov nekoliko manj. Iz čilskih strmin se cesta počasi spremeni v evropsko gradnjo prelazov, tako da zaobideva 27 serpentin. V Portillu, visokogorskem smučišču na 2800 metrih, se že kar težko diha, midva pa se mimo čilske carinske kontrole vzpneva še za slabih 400 metrov. Okoli ene ure sva na vrhu, pravzaprav pred tunelom Cristo Redentor, skozi katerega s kolesom pač ni mogoče. Cestni delavci naju že kličejo, da bodo kolesi naložili na mini kamion in naju odpeljali na drugo stran, tako da sprva mislim, da se šalijo, vendar že v naslednjem trenutku v avtu premagujemo nekaj manj kot štiri kilometre dolg tunel.

Gore na drugi strani so povsem drugačne in obarvane. Človek nima občutka, da so tako visoke. Tudi ko po nekaj kilometrih na vhodu v Nacionalni park Aconcagua zreva v najvišji vrh Južne Amerike, nimava občutka, da so pred nama gore visoke čez šest tisoč metrov. Da Aconcagua ni tako preprosta, kaže tudi pokopališče malo nižje, na katerem so v idiličnem gorskem okolju pokopani alpinisti, ki so svoja življenja pustili na poteh Aconcague. Ogledava si še Puente del Inka, inkovski most, obarvan v rumene in zelene barve. Prvi dan se spustiva le za slabih tisoč metrov in prespiva v šotoru sredi vasi Polvaredas.

Tudi drugo jutro so hribi okoli naju obarvani v najlepše odtenke, midva pa počasi izgubljava višinske metre. Na srečo naju na obeh straneh spremlja gorovje, ki popestri vožnjo. Po opoldanskem počitku v Uspallati sva ob dveh pripravljena na nadaljevanje. Uspallata je bila pred leti kraj snemanja filma Sedem let v Tibetu, saj se je režiserju zdela pokrajina okoli omenjenega kraja na las podobna visokim hribom osrednje Azije. Ni čudno, da je v Uspallati tako nastal tudi bar Tibet, v katerem fotografije s filmskimi prizori spominjajo na to posebnost sicer majhnega kraja.

Popoldne se na cesti soočava s "težavo Viamonte". Tako sva namreč poimenovala situacijo, ko je veter skoraj močnejši od naju, težava pa je dobila ime tretjega dne najinega potovanja na Ognjeni zemlji, ko sva se morala ustaviti na kmetiji Viamonte, saj je bilo nadaljevanje skoraj nemogoče. Z nekaj vmesnimi premori nama vendarle uspe premagati sto kilometrov in ob sedmih zvečer v klanec prisopihava do Potretillosa. Kraj, ki ga na prvi pogled ni skoraj nič, ima kar veliko turistično ponudbo, med drugim tudi kamp, v katerem najdeva svoj prostor. Tukaj šele vidiva, kako ubran tim sva postala v zadnjih dveh mesecih, saj se nama v organiziranem kampu - tretjem doslej - zdi vse povsem preprosto. Ko ob desetih zapreva zadrgo v šotoru, je zunaj vse še argentinsko živahno. Iz vsakega konca se sliši glasba, številni pa so zakurili ogenj, na katerem si pripravljajo večerjo. Kajpak, zrezke! Že res, da sva v kampu in da tišine, ki sva jo recimo imela na Carreteri Austral ni, ampak tile Argentinci so res brez pravega občutka za (ne)motenje nočnega počitka. No, prava nočna mora se začne šele ob enih ponoči, ko iz restavracije, ki je le nekaj deset metrov stran, začne prihajati glasna glasba. Temu se pridružijo pijani glasovi še budnih in lajanje psov, ki se klatijo po kampu. Mora! Ne zaspiva vsaj še naslednjo uro. Tudi budnica je glasna. Iz istega prostora, kjer je bila še do pol sedmih zjutraj glasba, so se začeli le nekaj minut zatem oglašati kar trije petelini ... duša je bila mirna šele potem, ko sva zapustila kamp in začela premagovati prvi klanec.

Do Mendoze je šlo bolj ali manj navzdol in čeprav se je zdelo, da bova imela nekaj težav z avtocesto, ki vodi v mesto, je bil prihod v glavno mesto province Mendoza povsem gladek. Čudovit sončen dan in živahen utrip prazničnega mesta nama je omogočil zaslužen popoldanski oddih na mestnih ulicah.

S tem tednom se najino potovanje preveša v zadnjo tretjino. Zdi se, da se nama je začelo muditi ... saj veste, treba je videti še to in ono, obiskati prijatelja Carlosa v Salti ... če bo le vreme še naslednjih 30 dni okoli 30 stopinj, potem bodo tudi noge ta prave do cilja v La Pazu.

Naprej: San Jose de Jachal - Dan prisilnega počitka