Po dolgih kilometrih brez trgovin, turistov in drugih reči sodobne civilizacije, se počasi privajava v prvi vrsti na asfalt, v drugi pa na vse ostalo. Tudi na to, da ne potrebujeva kruha za pet dni, ampak samo za enega. Od Trevelina sva tudi za 3,5 kg lažja. Prvo večje potovanje, ko misliš, da na kolesu potrebuješ vse, kar potrebuješ v normalnem življenju. Potem ugotoviš, da si vsak dan bolj ali manj v istih oblačilih, ki jih zamenjaš le takrat, ko opereš drugi komplet. Prijazna Luli iz Trevelina je najino škatlo, ki sva jo sicer želela poslati domov (poštnina bi znašala okoli 12.000 SIT), odpeljala v Buenos Aires, kjer se bova z odvečnimi stvarmi srečala ponovno čez dober mesec. Res neverjetno, ko ljudi srečaš prvič v življenju, pa zate naredijo takšne stvari. Po dobrem mesecu dni na poti sva v zadnjem dnevu tudi več govorila slovensko. Prišla sva namreč v Bariloche, kjer živi okoli 300 Slovencev, kakor nama je povedala Minka, ki skrbi za oddajanje sob pri Slovenskem planinskem društvu v Barilocah, na ulici 9. julija 700. Saj si predstavljate, da se pospremljeno s slovensko besedo bolj sladko spi. Zdaj sva pripravljena na nadaljevanje proti San Martinu de Los Andes.

Popoldne, ko naju Luli v Trevelinu pogosti tudi s kosilom, greva dalje. Takšne sladke stvari - med drugim nama je izdala recept za izdelavo dulceja - kolesarja kar nekako polenijo. Odlično spanje v Casi Verde minulo noč in potem še prijetno kosilo v družbi njenega moža in 2-letnega Pedra v hiši sicer iz leta 1915, za katero na mesec odštejeta nekje 3/4 najine najemnine za garsonjero v Ljubljani. Življenje tukaj res teče drugače. Veliko manj je stresa in zdi se kot da imajo ves čas na svetu. Seveda - bežen pogled, a veliko ljudi se ravno zaradi teh dveh razlogov in še kakšnega več seli iz Buenos Airesa. Tudi v Bariloce, ki so bile nekdaj naselje elite, danes pa je to le še eno izmed mnogih argentinskih mest s številnimi evropskimi priseljenci. Tu je veliko Italijanov, Avstrijcev, Švicarjev in drugih alpskih narodov. Pokrajina namreč v veliki meri spominja na Slovenijo, Slovenci pa so tukaj kar precej aktivni tudi v hribih, kjer imajo svoje koče, svoje vrhove in celo Laguna Tonček nosi ime po Slovencu, ustanovitelju Slovenskega planinskega društva tukaj.

No, za nekaj trenutkov se nazaj na pot iz Trevelina proti Nacionalnemu parku Los Alerces. Kot že rečeno je po dnevu dobrega oddiha kar težko spet zasopihati v klance, ki spet pokažejo svojo moč. Na srečo se kmalu iz Trevelina prične asfalt, kar je za kolesarjenje zelo pomembno, saj se povprečna hitrost takoj dvigne za nekaj kilometrov na uro. V parku, kjer za vstopnino odštejeva 700 SIT, naju sicer pričaka bolj oblačno vreme, vendar nama bližina jezera polepša večer. Za odšteto vstopnino lahko na večih mestih v parku kampiraš brezplačno, za zahtevnejše pa imajo tudi organizirane kampe. Midva sva se že tako navadila na divje kampiranje, da organiziranega kampiranja pravzaprav niti ne pogrešava.

Tudi drugo jutro je bolj oblačno, potem pa ves dan, ko se voziva skozi park mimo jezer, hribov in rek, rahlo dežuje. Nagrada za to so številne mavrice, nekje pri desetih nehava šteti. Klanci so strmi, posebnih razgledov ni, saj so obale porasle z grmovjem in patagonskimi cipresami, po katerih je park dobil tudi ime. Popoldne si ogledava tudi Cerro Pintado, arheološko najdišče porisanih skal. Uradno je sicer zaprto, a vhod je narejen ravno tako, da z malo spretnosti brez težav obiščeš najdišče tudi v času izven sezone. Pokrajina je spet povsem spremenjena. Namesto hribov, čudovitih jezer in rek gledava dolgočasno patagonsko ravnico s slabim makadamom, a vsaj veter nama zaenkrat pusti prosto pot. Zvečer je že pozno. Zvečeri se okoli 20. ure, saj Argentinci ne poznajo poletnega in zimskega časa, tako da ob pol osmih šele najdeva zavetišče. Nekoliko težje je, saj vode ni na vsakem koraku, zaradi vetra pa se je potrebno tudi dobro "skriti". "Ulov" je odličen. Potem ko naju delavec na kmetiji že odkloni, za nama prihiti Carlos, nekakšen upravljalec kmetije, sicer v lasti priznanega francoskega opernega pevca Florenta Pagnya. Carlos je sicer lastnik kampa v Esquelu in namesto kampiranja nama prijazno ponudi sobo v hiši, kjer ob odlični večerji in tušu uživava v opernih spevih. Vincero!

Zjutraj se spet trudiva po najslabšem makadamu doslej. Saj veste, da je v danem trenutku ravno tisti, po katerem se voziš, najslabši! Še dobro, da je do asfalta le 15 kilometrov. Včasih pri teh Argentincih res nimaš pravega občutka, kako so se odločali za asfaltne in makadamske ceste, a po aslfatu se začneva hitro spuščati proti Epuyenu. Vmes se ustavi avto, v katerem Luli z družino potuje proti glavnemu mestu. Kako zanimivo! Kakšna možnost, da se s človekom v tako veliki deželi, kot je Argentina, srečaš še enkrat. Pokaže nama škatlo in vsa radovedna vpraša, če imava še kaj za dodati. Pravzaprav imava res! Poleg oblačil, ki jih ne potrebujeva, dodava še nekaj stvari iz kuhinje, ki so se v minulem mesecu prav tako izkazale za neuporabne. Ker je Epuyen nekoliko s ceste, se odločiva, da nadaljujeva še 45 km do El Bolsona. Raje se ustaviva ob cesti, kjer čokoladerija že naznanja, da prihajava v center čokolade - Bariloche. Čokolada, marmelade in druge sladkosti se potem do El Bolsona pojavljajo na vsakem koraku. Vreme je čudovito, skoraj prevroče, saj je prav gotovo kakšnih 25 stopinj. El Bolson je sicer prav prijetno mesto ujeto pod hribi, ima pol stotnije prebivalcev in tudi kar nekaj turistov. Potepava se po nekakšni mestni tržnici, kjer se najde marsikaj. Za kosilo si, ker so cene človeku res prijazne, privoščiva kar hamburger in krompirček. Kadar sva v mestu, se res ne moreva upreti "svinjariji". Za posladek pa še sladica pri prodajalcu, katerega starši prihajajo s Poljske. Odlična je kombinacija medu in orehov ali pa čokolade in jagod. Seveda vzameva še eno porcijo za na pot. Saj pravim, počasi se privajava na trgovine na vsakem koraku :).

Popoldne narediva še 40 km proti Barilocham. Najprej se pol ure lahko še razgledujeva po čudovitih lesenih hiškah ob cesti, potem pa življenje zamre in za naju se prične klanec, ki ga obdelujeva slabi dve uri. Strmo sicer ni, pa tudi promet ni moteč. Pa saj nama je rekla prodajalka v El Bolsonu, da je strmo. Najbrž prva, ki je zadela. Vsi ostali šoferji so nama namreč vedno rekli: "Ah ne, ni klancev. Nekako ves čas naravnost." Saj res, kakšna pa je razlika za avto. V klanec malo bolj pritisneš na gas in je. Zvečer se ustaviva ob reki Rio Fuyen, ki je daleč naokrog edina. Tabla sicer opozarja, da je kampiranje prepovedano, a jo obrneva, češ, nisva videla napisa :).

Voda v bidonih, ki so bili zunaj šotora, je zjutraj skoraj zmrzla! Ob reki je res hladno, a ker že gledava v naslednji klanec, nama je hitro vroče. Tablo za prepovedano kampiranje obrneva v prvotno smer in zasopihava v prvi klanec, ki nama na tešče vzame 4 km in nekje pol ure. Ko že misliva, da sva si zaslužila spust, je pred nama še večji klanec. V Evropi bi bil nekako označen s prelazom, saj se vzpenjava dobri dve uri. Tudi tukaj si kolesar še ne zasluži počitka. Do Bariloch se cesta ves čas vzpenja in spušča, rahlo dežuje in razgled na jezera res ni kaj posebnega. Ob štirih sva v Barilochah, kjer imajo za nameček še v mestu tako strme klance, da nama jemlje sapo. Ko se nastaniva pri Slovenskem planinskem društvu, ki ima tu svoje prostore, kjer se je ravno začenjal pouk Slovenščine za mešane pare, se odpeljeva v mesto. Jedla spet ne bova pred osmo zvečer, ker se Argentinci, kar se kuhe tiče, prej ne prebudijo.

V mestu je povsem pri jezeru nekakšna turistična ulica, na kateri najdeš vse. Tudi trume turistov. Za veliko noč, ob kateri jim pripada prost četrtek in petek, si nekateri privoščijo prave mini počitnice, zato pravijo, da bodo tudi Bariloche naslednji konec tedna še bolj polne. Dočakava osmo uro in se odpraviva do restavracije Al Fondo del Tio. Komaj še dobiva prosto mizo v preprosti restavraciji, kjer je veliko domačinov, predvsem družin. Skoraj vsi imajo na mizi liter in pol pijače. Pogledava po ceniku, 6 pesov (1 peso je 70 SIT). Naročiva prave goveje zrezke, seveda krompirček in se sladico. Medtem se mize kot po voznem redu polnijo in praznijo, na mize pa prihajajo takšne porcije hrane, da se nama kar kolena šibijo. Izkazalo se je, da je bila izbira res odlična. "Price performance," bi rekel Marko. Dobra hrana za dober denar.

To dopoldne še uživava v Barilochah, ki so tokrat sončne in prav sobotno prijetne. Zanimivo, ne glede na to, da si na poti, nekako "živiš" tedenski ritem. Tako nedelja izpade kot nekakšen nedeljski izlet, ponedeljek pa ... ja, včasih je tudi pri nama prav ponedeljkov. :)

Naprej: Mendoza - Skok z juga proti severu