V minulih dneh sva se poslovila od Carretere po slabih 900 kilometrih. Uradno se južna cesta sicer konca v Puerto Monttu po 1200 kilometrih, a povezave s trajektom so aktivne samo v visoki turistični sezoni, ki pa se v Čilu in Argentini poslavlja. Meja med tema dvema državama je za turista skoraj neopazna - isti jezik, skoraj ista pokrajina ... in še kaj. Le pri cestah se opazi razlika, kar je za kolesarja skoraj najbolj pomembno. Po slabem makadamu, ki naju je spremljal v zadnjih nekaj deset kilometrih Carretere, je sicer luknjast, vendar nekoliko manj rebrast makadam v Argentini, vsaj slab obliž na rano (beri kolesarsko zadnjico). Od Carretere smo se z Richardom, s katerim smo naredili skoraj večji del skupaj, poslovili ravno tako, kot smo nanjo prišli - v čudovitem soncu. Čez mejo v kraju Futaleufu naju je ponovno pozdravil patagonski veter - za spremembo v hrbet. Po ravnini je res letelo. Prispela sva v Trevelin, prvi kraj, ki je od meje oddaljen 40 km. Zdi se, kot da je to prvi večji kraj, katerega sva obiskala, ki tu ni namenjen zgolj turizmu, zato je domačnost še toliko večja, cene pa prijaznejše. Za 2,5 kilograma sadja sva odštela 350 SIT. Tako sva slučajno pri zajtrku v hostlu Casa Verde - čudovita, lesena hiša, za katero si prepričan, da je zgolj hiša in ne hostel, tako je urejena - naletela na "Slovenko". Sandrin ded prihaja iz Slovenije, sicer pa ona trenutno živi v Buenos Airesu. Spominja se je, da je nekoč že imela oblečeno slovensko narodno nošo, da doma pečejo štrudl in potico ... ja, svet je res majhen. Pravi, da bo naslednje počitnice namenila obisku Slovenije. Povprečen argentinski delavec ima namreč le 15 dni dopusta!!!

Nama je ostalo še nekaj malega več kot polovica potovanja. Števec bo predvidoma jutri presegel številko 2000 kilometrov. Zdaj, ko počasi prehajava na - za popotnika - normalne ceste, se bodo hitreje množili. Toda tudi na Carreteri smo imeli dan, ko smo dosegli povprečje celo 17,5 km/h. Bilo je ravno na dan, ko smo odhajali iz Coyhaiquja, asfaltna cesta pa se je nadaljevala vse do Ville Manihuales, kar je olajšalo delo tistega dne. Table, ki so na Carreteri naznanjale gradnje, so bile sicer bolj ali manj vsepovsod, delavce pa smo srečali le tu in tam. Občutek sva dobila, da kljub sodobni mehanizaciji tu na tem terenu vse poteka podobno kot ob prvotni gradnji ceste. No, mogoče sva kilometre lažje odštevala tudi zaradi opranih kolesarskih cunj in tudi midva sva si po dolgem času v kampu le slab kilometer iz Coyhaiquja privoščila tuš. Stari krak Carretere iz omenjenega mesta proti Manihualesu sicer že po desetih kilometrih zavije desno, od koder je do Manihualesa le 67 km, vendar nama domačin svetuje, da raje greva okrog, kjer je sicer skoraj 30 km več, vendar je stari krak, ki ga zaradi asfaltiranega "obvoza" uporabljajo le še domačini, groza za kolesarje, saj je pot, ki pelje čez prelaz, v obupnem stanju. Malo po četrti popoldne smo v Manihualesu. Prvič, da smo na Carreteri izpolnili cilj in da nam ni bilo potrebno pedalirati do onemoglosti. Pokupimo skoraj ves kruh v mestu. Želimo oddati še kartico, vendar poleg znamke za 470 pesov (cca. 1 USD) uslužbenka zahteva še 190 pesov. Pravi, da njo pač Correo Chile mora od nečesa plačevati. Ah, si mislim, še nikjer ne svetu nisem plačevala uslužbencev, pa bo kartica še nekaj časa z nami. Kampiramo le nekaj kilometrov iz vasi ob reki. Marko, ki je že opoldne ulovil večerjo za dva, zdaj še poveča svoj ulov. Zvečer prijetno klepetamo. Temperatura je ravno primerna, da v dolgih rokavih vztrajamo pred šotori do desete.

Naslednji dan se po slabih 20 kilometrih posloviva od asfalta. Kmalu naju premami smerokaz, ki na levo stran usmerja k radioamaterju in ker je Marko navdušen nad tem, se odpraviva v stransko dolino. Prišla sva v čudovito okolje kmetije povsem na samem, okrog so se svobodno pasli konji, vrata v hišo pa so bila na stežaj odprta. Vse je bilo na mestu, lično opremljeno, le ljudi ni bilo nikjer. Proti popoldnevu se je situacija na cesti le še poslabšala, saj sva se zaradi dela na cesti znašla v pravi prašni vojni težkih tovornjakov, ki so prevažali pesek. Proti Villi Amengual preizkusiva še povsem na sveže nasut pesek, ki nama para živce, za konec pa se morava še v vas, namesto, da bi se spustila - vso do sedaj so bile namreč v dolini - povzpeti. Prijetna vasica je ujeta pod hribi, a mesta in vasi nama služijo samo za osvežitev zalog in potem naprej v nove kilometre. Slabih 20 kilometrov iz vasi najdeva zapuščeno hiško, v kateri prespiva.

Zjutraj so vrhovi zaviti v meglo, pa tudi po dolini ni prave toplote. Spuščava se proti križišču za Puerto Cisnes, kjer se prične vzpon v Nacionalni park Queulat. V slabih 45 minutah se iz 175 metrov dvigneš na 600 metrov in seveda v veliko krajšem času spustiš na skoraj gladino morja. Sledi zabavno kolesarjenje po kratkih klancih, ko prideva mimo ledenika Ventisquero Colgante. Ledenik visi čez steno in ogromni skladi ledu letijo z njega brez dnevnega reda. Zvečer sva v Puerto Puyuhuapi, do koder je cesta spet brez komentarja. Spet oropava pekarno in Richard, ki pride za nama, se samo nasmeji: "Ah, saj sta spet vidva pokupila ves kruh." Pri majhnih potičkah, ki jih prodajajo, človek res nima občutka, koliko bo pojedel. Kolesarji smo pač vedno lačni. Utaboriva se dva kilometra iz mesta in to tik ob cesti, saj je promet ničelen.

Ob devetih naslednjega dne naju dohiti Richard, ki je ostal v mestu. Povsem je upehan od klancev, ki jih je moral premagati. Počasi se učiva, da stvari, ki jih lahko narediš danes, ne odlašaj na jutri, saj je naslednji dan le nadaljevanje poti ... Noč je bila dokaj mirna, saj je mimo peljalo le kakšnih deset avtomobilov. Slab makadam se nadaljuje in na koncu delovna stroja, ki na sveže posipata cesto z zemljo in pomarančami, limonami in drugim sadežem podobno velikimi kamni, dohitimo po 22 km muk in lovljenja ravnotežja. Do La Junte jih naredimo dobrih 40. Iz vasi naprej sledijo kratki klanci, po katerih res leti, le pozno popoldne moramo močneje pritisniti v tri strmejše klance. Sicer pa tukaj naklonine niso označene v odstotkih, temveč težavnost vzpona označujejo vozila različnih kategorij. Čeprav kolesarja na znaku ni, niso vsi neprijazni, na srečo pa tudi težkih tovornjakov na znakih ni več dosti. Ja, na Carreteri res ni prostora za tiste, ki ne marajo klancev in divjih spustov. Popoldne začne rahlo škropiti in spet se utaborimo tik ob cesti. Ker je dan še dolg, je čas za kompleksnejšo večerjo. V mestu sva namreč kupila okoli 20 dag mletega mesa za 200 SIT. Okusen golaž za testenine je tako cenejši, kot če si privoščiš tuno.

Najina nadaljnja pot vodi v Nacionalni park Los Alerces, prepoln z jezeri, do konca tedna pa predvidevava, da prideva v Bariloche.

Naprej: Bariloche - Pri Slovencih se sladko spi