Včeraj nisva zmogla do Coyhaiquja. Popoldanski veter, kakor sva ga že večkrat premagovala, je na vzhodni strani Andov spet pokazal svojo moč, pa sploh ga nisva pogrešala. Zadnjih 40 km moraš iti naravnost v veter. Sicer pa 12 km boljših za zgodnji zajtrk kot pozno večerjo. Stemni se ob pol osmih, čilski vozniki pa tudi takrat po navadi ne prižgejo luči. In še sama sva ostala! Bert, najin štirinožni prijatelj, ki se nama je pridružil v Puerto Bertrandu (od tod mu tudi ime) in tekel z nama skoraj 300 km, se je nekam izgubil, a ker simpatični labradorec svetlo rjave barve v resnici sploh ni bil najin, ga seveda nisva iskala. Kljub temu sva popoldne, ko sva počivala v zavetju ob premočnem vetru, vztrajno pogledovala nazaj, kdaj ga bova zagledala mahajočega z repom. Ponoči je zarenčal na vsakega, ki se je preveč približal šotoru, potem pa cel dan tekel bolj ali manj na dulce (okusno karamelno kremo, ki je kljub globalizaciji ni mogoče dobiti nikjer drugje kot v Južni Ameriki) in makarone.

Tudi o hrani bi se dalo povedati dosti. Jeva odlično! Kako tudi ne. Za šest dni, kolikor sva potrebovala iz Cochrana v Coyhaiqu, je najina hrana tehtala okoli 20 kg, tu pa naju je supermarket tako navdušil z vsemi dobrotami, da na poti naprej ne bova nič manj lažja. Sva si pa po mesecu dni pranja na roke privoščila postanek v pralnici, kjer sva za pranje skoraj vsega, kar imava, odštela štiri slovenske tisočake. Pa bo spet mir za kakšen mesec :) V divjini, kjer se gibljeva, se človek hitro navadi, čeprav se razdalje med poseljenimi in neposeljenimi deli sveta manjšajo.

Potem ko sva brez težav prišla nazaj v Čile in dva dni preživela na "samotnem otoku" na Candelariji Mancilla, se je avantura Carretera Austral pričela v Villi O'Higgins. Dan je bil čudovit in čeprav smo se s prijatelji s samotnega otoka zjutraj razšli, se v "mestu" spet najdemo. Kako bi lahko bilo drugače v kraju, kjer živi 450 prebivalcev, vsi pa smo iskali makarone, kruh in podobne stvari. Dan je bil čudovit. Prav gotovo nagrada za vse dni trpljenja proti vetru. Marko nabavi še opremo za ribarjenje, saj Carretera pelje mimo številnih jezer in še številnejših rek. Klanci pa ... brez besed! Marku nagaja še menjalnik, ki ga je poleno zadelo na poti proti Candelariji. Okvir jih je nekajkrat dobil s kamnom, Sramova devetka pa se je pustila toliko ukriviti, da je šlo naprej skoraj brez težav.

Drugi dan na južni cesti nas zbudijo dežne kaplje, ki se kmalu umirijo. Kampiramo skupaj s prijateljem s "samotnega otoka" Richardom iz Anglije. Čez dva zajetna klanca se spustimo v dolino Rio Bravo, kjer se cesta konča. Dve uri čakamo na trajekt, ki je brezplačen. Država je očitno preračunala, da se ji za vožnjo s trajektom, ki traja slabe pol ure, ne splača postavljati mostu na tem delu Carretere. Za nas avantura, o domačinih raje ne razmišljam. Prav gotovo pa jih ne boli glava toliko kot je nas že čez nekaj trenutkov. Zdi se mi, da imajo vse poti s trajekta izredno strm vzpon že takoj na začetku. Če so v Dalmaciji recimo strmi, potem so tukaj strmejši, strmejši, strmejši ... kar jemlje nam sapo, vročina pa ravno v tistem trenutku največja. Pot se po dolini nadaljuje po pravem deževnem gnezdu in še dobro, da sije sonce in nas ne pere dež. Se vedno smo skupaj z Richardom in kampiramo kar nekaj metrov stran od ceste. Tereni za divje kampiranje so tukaj veliko boljši kot recimo na Ognjeni zemlji, pa še vodni izviri so skoraj na vsakem koraku.

Tretji dan je jutro čudovito, čeprav je zaradi vlage v ozračju vse mokro. Šotor in spalke sušiva malo kasneje na mostu, ko naju dohiti Richard, ki je spal malo dlje. Cesta je še vedno narebrana, kar je sploh značilnost Carretere. Po celem dnevu premetavanja na sedežu ti začne res presedati ... sredi dneva se ponovno borimo s klanci in celo vozimo po prvi serpentini. Veliko bolj prijazno! Zadnji kilometri proti Cochranu so res divji in čeprav jih imava v nogah že 75 nadaljujeva proti mestu. Po petih dneh brez trgovin in mestnega življenja spet polniva vrečke v supermarketu. Pretiravava kot vedno!

Celo noč dežuje, zato zjutraj malo potegneva spanec in ob pol dvanajstih kreneva naprej. Klancev ne zmanjka, da o strmini sploh ne govorim. Cesto na večih delih popravljajo, zato je ves čas živahno. Cesta se pne nad Rio Baker in na parih delih je kar divje. Sicer pa bi kolesarjenje po Carreteri Austral najlažje primerjali z vožnjo nekje po slovenskih hribih, če si predstavljate, da bi po Dolini sedmerih jezer vodila makadamska cesta. Upam, da ne bo nikoli. Ta dan želiva priti do Puerto Bertranda, vendar nama to prepreči Markov menjalnik, ki - poči!!! Neverjetno! Bolj ko gledava, kaj se je zgodilo, manj nama je jasno. Nič, v bližini je kmetija, prosiva za prostor za kampiranje in naslednjega dne poskušava narediti, kar se narediti da.

Sredi noči naju prebudi glasen pok - zlomila se je šotorska palica. Pa takšne hvalnice sva pela Švedom, ki so ga naredili ... za silo popraviva in spiva dalje. Celo jutro dežuje, zato Marko kolesarsko delavnico odpre šele ob desetih. Dve uri ima opraviti z menjavo menjalnika; še dobro, da imava rezervo. Ne gre mu slabo in vse kaže, da bova lahko šla naprej. Pred tem še malo poribari v bližnji reki in - večerja za dva je ujeta v pol ure. Ko sva na poti slabe pol ure, naju dohiti Richard, ki je podaljšal svoje bivanje v Cochranu. Nadaljujemo proti Puerto Bertrandu. Nakupimo še nekaj kruha, da ne bi bili lačni. Prijazen labradorec nas nekajkrat oblaja. Ko krenemo v prve klance (kaj pa drugega) izven mesta, nam vztrajno sledi. Celo popoldne! Zvečer ga sicer na kratko odženemo, saj kampiramo na divje v pravem "živalskem vrtu" psov, kokosi ... vendar čez nekaj trenutkov se Bertrand, kakor smo ga poimenovali, vrne in zaspi ob najinem šotoru. Kako tudi ne. Pretekel je skoraj 30 km.

Noč je mirna, le Bert nekajkrat zarenči, ko se psi preveč približajo našim šotorom. Ob šestih naju zbudi glasno grizljanje. Pogled iz šotora pove, da je Bert ujel zajca, ki ga zdaj veselo melje! Joj, upamo, da ni od kmeta, pri katerem smo si izprosili prostor. Štartali smo v kratkih rokavih in nekaj časa prav uživali na dolgih ravninah, po katerih je šlo tudi do 30 km/h. Kmalu so se začeli kratki klanci, ki so nas spremljali ves čas okoli Lago General Carrera. Za kosilo smo se ustavili v Puerto Tranquilo, kjer je Bert od prijaznih domačinov dobil zajeten obrok kosti. Za nas je bil na mizi spet kralj Južne Amerike - Nescafe! Pijejo ga vsepovsod - v mestih, na vasi, v najrevnejših hišah vidiš na polici pločevinko Nescafeja. Ko naročiš kavo, dobiš celo pločevinko in cel vrč vrele vode. Če si malo zvit, iz ene naročene kave nastanejo kar tri. Popoldne se je vreme pokremžilo, deževati pa je začelo ravno v trenutku, ko je bil glavni meni - testenine s tuno - kuhan. Bert je bil povsem fuč; vsi smo mislili, da ne bo zdržal etape tega dne, a se je ves dan dobro držal, zvečer pa zvit v klobčič zaspal ob šotoru.

Spet je vso noč deževalo, zato sva po kratkem ujetem trenutku brez dežja ob enajstih odrinila naprej. Ko si enkrat na kolesu, te nič več ne moti! Sicer pa se je tudi dež kaj hitro naveličal in razkadilo se je v čudovit dan. Do prihoda sonca sva premagala največje strmine, saj sva se morala povzpeti na 600 metrov, sledil pa je eden izmed boljših delov, ko je po klancu navzdol z vetrom v hrbet po makadamu šlo kar nekaj časa okoli 40 km/h. Srečava še štiri Italije, ki z gorskimi kolesi, vzmetenimi sprednjimi vilicami in samo zadnjimi torbami (Marko jim pravi credit card trevelerji) drvijo po Carreteri. Ob popoldanskem kosilu naju dohiti Bert. Ko naju zagleda na vrhu klanca, začne veselo mahati z repom in od navdušenja kar laja. Vsak spust seveda plačaš z vzponom in tako je tudi tokrat. Ko se spuščava v naslednjo dolino proti Villi Cero Castillo, naju brutalen veter preganja v hrbet in po klancu navzdol drviva zadnjih nekaj kilometrov do mesta. Prespiva ob čudoviti reki, Bert pa dobi za nagrado tretjega dne makarone.

Jutro je spet čudovito in Bert kar ne more skriti navdušenja, ko pospraviva šotor in vse ostalo na kolo in sva pripravljena za nove kilometre. Srečava še tri francoske planince, ki med enim in drugim hribom dvigujejo palec. Pošaliva se, kdaj jih bova srečala - na 40 ali 60 kilometru. Promet je namreč tu skoraj ničelen! Takoj iz mesta morava zasopihati v 10 kilometrski klanec, ki pa je narejen v serpentine, tako da sva kmalu na vrhu. 1120 metrov visok prelaz predstavlja najvišjo točko Carretere. Spust v dolino je čudovit. Cesta je asfaltirana vse do Coyhaiqa, drevesa pa se barvajo v jesenske barve. Srečava starejšo gospo, ki peš premaguje razdaljo od Ushuaie proti severu. Dnevno prehodi 30 km. No ja, midva se boljše počutiva na kolesu. Pred vzponom in spustom v naslednjo dolino sledi malica, potem pa še nekaj kratkih klancev in že sva na križišču proti Coyhaiquju. Kar 15 minut sediva in čakava Berta, a ga ni od nikoder. Kar nočeva naprej, a naju že zebe! Z naslednjimi 40 km bi hitro opravila, če ne bi veter spet pokazal svoje moči. Tako sva kampirala 12 km iz mesta, danes opravila vse potrebno in kmalu nadaljujeva proti Villi Santa Lucii, kjer bova zapustila čudovito področje Carretere in nadaljujeva po argentinski strani proti Barilocham, kjer bova, po dolgem času, razen med nama, spet slišala slovensko besedo. Upam, da bodo - ob prihajajočih praznikih - imeli na krožnikih tudi potico.

Naprej: Trevelin - Zajtrk s "Slovenko"