Potem ko sva prevozila Ognjeno zemljo in jadrala proti vetru v osrčju Patagonije, imava slabe tri tedne za opraviti s Carretero Austral ali južno cesto. Nekaj malega več kot 1200 km dolga skoraj v celoti makadamska cesta je šele leta 1990 povezala med seboj kraje, ki so vsak sebi okoli 200 km. Pa ne samo to! Gradnja ceste, ki je trajala 10 let, je pomenila preboj med najlepše naravne lepote Čila - reke, jezera, ledenike, gozdove, gorovja ...

Odločitev Augusta Pinocheta, ki je bil pobudnik gradnje, katera je zahtevala 300 milijonov dolarjev, namreč ni slonela na zdravem geografskem razumu, človek pa se na nekaterih delih, čez katere se pelje, upravičeno vpraša kako so pravzaprav tu sploh mogli urezati cesto. Način čilske gradnje, ki je v desetih letih terjal 11 življenj, se ni posebej obremenjeval s strmimi klanci, s katerimi očitno nimamo težave samo kolesarji, pač pa tudi številni tovornjaki, ki tod uprizarjajo prave hitrostne rekorde - ne meneč se za makadam. Tako nekatere dele ceste že popravljajo, jih tudi širijo - sicer je na Carreteri Austral prostora za en avto, prav gotovo pa bo oaza miru - na celotnem področju namreč živi le 90.000 prebivalcev, od tega skoraj polovica v Coyhaiquju, glavnem mestu province Aisen - prav kmalu postala prava avtocesta, polna turistov, ki jih tu - razen avanturistov z džipi, skorajda ni. Južna cesta, ki pomeni po mnenju mnogih največjo avanturo v Južni Ameriki, si svoje ime zasluži tudi zaradi že prej omenjenih razdalj. Vozila morajo tako imeti vedno dovolj goriva, kolesarji pa ob vsem skupaj še za slab teden hrane, kar še vsaj za dodatnih 10 kg poveča težo že tako težkih koles. Tudi teren je ponekod izredno zahteven - poleg klancev je ogromno reber, ki še dodatno zaustavljajo kolesarja, tako da se števec dnevno ustavi pri 70 ali 80 km.

Sicer pa je že sam prihod na južni del ceste prav avanturističen. Ko zapustiš El Chalten - sicer najmlajše argentinsko mesto - te čaka 40 km do jezera, kjer kolo naložiš na čoln, ki te pripelje na argentinski del meje. Tu sva, na srečo brez težav, ker nisva imela vstopnega žiga za Argentino, del tovora spet zaupala konjem. Pot na čilsko stran je namreč izredno ozka, do pozdrava na čilski strani pa sva potrebovala dobri dve uri potiskanja kolesa bolj po planinski kakor kolesarski poti. Do konca ceste, tam namreč spet čaka ladja, je še 15 km in malo za čilskimi karabinjerji je kmetija, kjer sva ladjo v deževnem vremenu čakala dva dni v družbi še petih kolesarjev in šestih popotnikov. Obljubljeno deželo je za nas pomenila Villa O'Higgins, sicer pred 16 leti povsem odrezana od sveta in še danes ima le 450 prebivalcev. Tu so se začele množiti že prej omenjene lepote. Sicer pa se je tu začela koledarska jesen, ki jo že napovedujejo zasneženi hribi, zato se nama še bolj mudi proti severu.

Na sobotnem kosilu sva se ustavila v majhni vasici Rio Puerto Tranquilo, kjer sva želela le na kratko povedati nekaj o preteklih dogodkih. Trenutno sva na Carreteri naredila 340 km, več o polomljenem menjalniku, novi družbi in dogodkih, ki naju spremljajo na tem delu najine poti, pa po dobrih 200 km iz Coyhaiquja, kamor bova prišla (upava) čez slabe tri dni.

Naprej: Coyhaique - Bert - človekov najboljši prijatelj