Trenutno sva ilegalno v Argentini. Štiri dni sva namreč potrebovala, da sva preizkusila nemško idejo prečkanja čilsko-argentinske meje prek 1350 metrov visokega prelaza Paso Verlika. Verjemite, niti s pravim gorskim kolesom se ne bi sramovali tega podviga, kaj šele s torbami. Ideja, ki je ne bi sla se enkrat ponovit. Obiskala sva tudi dva nacionalna parka: Torres del Paine in Glaciar Perito Moreno. Oba sta naju navdušila. Trenutno si novih moči pred odhodom na čilsko stran proti Villi O'Higgins nabirava v El Calafatih, kraju, kjer vsak dan zgradijo eno (!!!) hišo. Turizem ima tukaj svojo moč, zato morava čimprej nazaj na prave kolesarske poti, da se ne razvadiva :).

Iz Punta Aresa sva se do Puerto Natalesa, še enega izmed številnih (zgolj) turističnih krajev na jugu, odpravila z Nemcem Petrom. Njegov Land Cruiser je v tistih 300 kilometrih kar premetavalo sem in tja od močnega vetra, na koncu pa ga je opral še dež. Najini bicikli pa veselo na strehi - ker je bilo vetra že dovolj in ker ga bo se in ker nama tako ostane več časa za druge, lepše stvari. Drugo jutro odhajava proti Torres del Painam. Tja vodita dve cesti; makadamsko večinoma uporabljajo kolesarji, saj drugega prometa ni. Edina smola je ta, da cesto, kjer je potrebno prečkati tudi manjšo reko, popravljajo, in se po njej vali kamenje, tako da je potrebno v nekatere klance kolo potisniti tudi na roke. Zvečer po 90 kilometrih borbe cesta postaja prehuda, tudi veter kaže svojo moč. Do vhoda v nacionalni park nam manjka še kar nekaj kilometrov, zato se z belgijskim parom, ki je na poročnem potovanju, utaborimo v zavetrno lego z razgledom na Torres del Paine.

Naslednje jutro je vreme čudovito, le veter se še ni naveličal svoje pesmi. Prebijava se proti Lago Pehoe v osrčju parka. Čudovita turkizna barva naju povsem prevzame. Cesta se ves čas vzpenja, klanci so neverjetno strmi. Do poznega popoldneva zaokroživa ves park, sonce neverjetno pripeka, klanci pa vse do konca ne ponehajo. Srečala in pofotografirala sva bolj ali manj ves živalski svet, ki ga park premore. Veter je tako neumoren, da je potrebno še na poti navzdol poganjati na vso moč. Ko greva skozi izhod, privarčujeva tudi 40 dolarjev, saj na strani, kjer sva vstopila v park, pač ni bilo nobene kontrole. Utaboriva se v vsaj za silo privetrni legi ob jezeru Amargo, čeprav se ponoči zaradi vetra kar nekajkrat zbudiva.

Drugo jutro nama ni žal, da sva se odločila v parku ostati le en dan. Nebo je oblačno, Torres del Paine pa prekriva na novo zapadli sneg. Spustiva se proti dolini in kmalu zavijeva levo v smeri proti kmetiji Las Cumbres. Najina avantura prečkanja čilsko-argentinske meje brez kazanja dokumentov se začenja. Kmalu greva skozi vas, kjer po nemškem nasvetu odkolesariva mimo manjše kontrole brez da bi naju kdo opazil. No ja, že pred tem sva se morala zagovarjati pri karabinjerjih, da kaj naju vleče v to smer. Po nemškem nasvetu poveva, da greva na Las Cumbres in naslednji dan v Paine. Verjameta! Kasneje se smejiva, ko Marko reče, da takšnega kolesarja, ki bi pahal v takšne klance samo zato, da bi jedel in spal na kmetiji, še niso naredili :)

Pot, ki najprej teče ob reki, se kmalu vzpne in ko že misliva, da naju čaka le še nekaj kilometrov, se pojavi znak s 16 kilometri do omenjene kmetije. Za povrh dobi še veter svojo pravo moč in v polurnem počitku sploh ne pojenja. Začne še deževati. Kmalu prikolesariva do kmetije Los Leones. Prijazno naju pod streho sprejme Victor, ki je ravno pri obredu pitja mate čaja. Jaz ga poskusim samo enkrat, Marko se gre obred skupaj z njim skoraj celo uro. Čaj pa tak, da bi mi iz njega naredili vsaj 6 ali 7 čajev. Popoldne počasi mineva, ko Victor vzame mačeto, gre do bližnje ute in prinese ovčje stegno iz katerega naredi zrezke. Dobri dve uri kasneje iz pečice potegne pečeno ovco in krompir, prižge plinsko svetilko in odlična večerja čaka. Zaspiva spet ob sunkih vetra. Nič novega!

Enaka situacija je tudi zjutraj. Za povrh ima Marko še težave z želodcem. Ovco sva prejšnji večer res napadla kot sestradana psa. Victor je jedel majhne grižljaje, midva pa sva kar hlastala za njo. Mogoče so težave zaradi tega. Počasi napredujeva naprej proti Las Cumbres, kjer se cesta konca. Teren je tako zahteven in strm, da morava večkrat kar družno potiskati kolesa. Po 11 kilometrih sva pri tako obljubljeni kmetiji, do katere pa ne vodi niti most, kakor piše v nemškem navodilu, kmetija pa zgleda zapuščena. Na srečo je le nekaj sto metrov stran naslednja kmetija, kjer pa žal ni nikogar; nekdo je ravno odjahal na konju. Naprej ne moreva: navodila so premalo jasna, Markov želodec pa vedno bolj glasen. Ne preostane nama drugega, kot da se utaboriva v majhni hiši, kjer nama niti dež, ki se s soncem menjava nekako v polurnem ritmu, ne more do živega. Pozno popoldne, ko stopim iz hiše, zavoham dim. Aha, najin "gaucho" se je vrnil. Grem do njega in ga skušam v polomljeni španščini prepričati, če bi nama lahko s konjem peljal nekaj opreme na Paso Verlika. Kar malo čudno me gleda, da kaj pa imava namen početi tam gori, saj da je izredno težko. Ah, bova že. Če so drugi, bova tudi midva. Razloži mi, da bo naslednji dan delal ograjo za bike in da ne more. V ogenj pošljem se Marka, ki je zaradi težav z želodcem prespal celo popoldne. Seveda, prav po moško sta se zmenila, da štartamo naslednji dan ob devetih. Za ceno bo povedal zjutraj.

Ob pol desetih po čilskem času, ki je pozimi eno uro za argentinskim, smo nared. Na konju so zadnje torbe, šotor, stativ in še nekaj navlake, sprednje torbe pa so se peresno (!!!) lahke preselile na zadnji prtljažnik. Gremo. Luis, njegova dva konja in štirje psi. Pa smo ta prava druščina. Najprej gre seveda brez težav, kolesa kar letijo, tako so lahka v primerjavi s prejšnjimi dnevi. Ozka pot postaja vedno bolj strma, pedala pa se zatikajo v šope trave. Kar nekajkrat prečkamo razmočene travnike, potacane od krav, ki se pasejo tod okrog. Počasi začenjava razumeti, o čem je Luis govoril prejšnji dan. Kolesariva že nekaj časa ne več; največ dela opravijo roke. Ko smo že globoko v zatrepu doline, se pot strmo dvigne v levo. Zadnji trije kilometri so dovolj težki že samo peš, kaj šele, če je potrebno v klanec riniti tudi bicikel. Za nameček začne še snežiti, na vrhu 1350 metrov visoko pa se razdivja pravi snežni vihar. Prizor na vrhu me spominja na film Živi, saj Luis raztovori konja, midva pa v pravi snežni nevihti gledava na drugo stran, kjer se kažejo mogočni hribi. Vsaj narava se za nekaj trenutkov ustavi in posije celo sonce. Zdaj je vse lepše, čeprav naju na drugi strani čaka spust, za katerega bi potreboval vsaj dobro kolo za DH, midva pa s kolesi brez vzmetenja in torbami, ki imajo vsaj 20 kilogramov. Posloviva se od Luisa. Res je dober človek. Pa še nič ni hotel vzeti. Darilo Marku za rojstni dan, je dejal. Brez rokavic, windstoperjev ali podobne šare nas sodobnih osvajalcev nekoristnega sveta, je odjahal nazaj v dolino. Ne verjamem, da bo še kdaj katerega kolesarja pospremil na vrh. Midva pa ... saj ne moreva verjeti. Po nekaj metrih potiskanja ugotoviva, da se da celo peljati. Kolesa so res neverjetno težka, za nameček pa se rdeča ilovica baše pod blatnike, tako da je potrebno vsake toliko časa očistiti vitalne dele. Nemški opis pravi, da kmalu prideš na pot, po kateri se da peljati in da kmalu zagledaš tudi Argentinsko jezero. Ura je bila pol štiri popoldne, midva pa sva cesto našla naslednji dan opoldne, jezero pa zagledala še dobrih pet ur kasneje. Ob pol sedmih zvečer sva namreč imela dovolj prebijanja po nemogočem terenu in sva se utaborila - seveda, v vsaj zasilnem zavetrju. Spet so naju celo noč prebujali sunki vetra.

Drugo jutro je spet čudovito. Ob desetih, ko po torbah spet narediva prvotni red, greva dalje. Poti se ni, zato se zanašava na instinkt, s tem pa tako vemo, kako je ... do opoldneva, ko uvidiva cesto, vsaj šestkrat prečkava potok, ki vedno bolj postaja reka. Vsak tak obred traja skoraj 10 minut, da se Marko preobuje, potisne najprej svoje kolo, nato še moje in potem nabaše še mene na hrbet. No, voda je bila res mrzla! Opoldne zagledava cesto. Prvo navdušenje pokvari podlaga, ki je ilovnata in spet imava kolesa polna blata, zato le počasi napredujeva. Čez dobre tri ure sva šele pri prvi kmetiji, cesta postane za spoznanje boljša, vendar še vedno je potrebno nekajkrat čez reko. Še dolgi metri se vlečejo, ko končno prideva na najvišjo točko, od katere se nama vendarle odpre pogled proti Argentinskemu jezeru. Po makadamski cesti, ki vodi v El Calafate, drviva, kot že dolgo ne. Veter imava namreč enkrat za spremembo v hrbet, v glavi pa samo še zrezek, o katerem sanjava že nekaj dni. Napadava prvo picerijo v mestu in seveda naročiva toliko, da ne zmoreva vsega pojesti. Ja, civilizacija ti kaj hitro pokaže tudi slabe strani. Mesto je sicer prijetno, turističnega vrveža pa ogromno. Prsti naju ne srbijo, ko videvava lepo založene trgovine. Kdo bi si želel spominček na kolesu voziti še nadaljnjih 5000 kilometrov.

Danes sva se šla turista in ugotovila, da je bil en dan v 85 dneh najinega potovanja namenjen temu ravno dovolj. Ledenik Perito Moreno je bil na svojih petih kilometrih in 60 metrih višine res fantastičen. Jutri se odpravljava z avtobusom naprej proti El Chaltenu. Čas naju namreč preganja, saj morava čez tri dni ujeti ladjo, ki pelje v Villo O'Higgins, kjer se začenja naslednja avantura - Carretera Austral.

Naprej: Puerto Rio Tranquilo - Carretera Austral - prava avantura