Prvi teden je za nama. Včasih se nama zdi, da sva videla že toliko stvari, kot da sva tukaj vsaj kakšno leto. Ognjena zemlja nama je postregla z vsem, kar lahko kolesarju v smeri, katero sva ubrala midva, postreže. V slabih 500 kilometrih, kolikor zaenkrat kaže števec, sva imela le nekaj ur sreče, da nama veter ni pihal naravnost v prsi, pa še to se je bolj ali manj dogajalo le takrat, kadar sva noč zamenjala za dan in vstala že ob treh, da bi se izognila neumornemu vetru, ki se v smeri SZ - JV sploh ne ustavi. Težko je razložiti, a izgleda nekako takole, da po ravnini poganjaš na vso moč in dosežeš hitrost nekje okoli 8 km/h, po klancu navzdol pa se moraš včasih za isto hitrost truditi še bolj. Da ne omenjam tega, da te premetava levo in desno po cesti. Toda Ognjena zemlja ni bila samo veter. Že peti dan namreč nisva postavila šotora, saj vsepovsod srečujeva prijazne ljudi, pri katerih si šotora pač ne smeva postaviti pred hišo, ampak naju povabijo kar noter. Sicer pa - nisva več v Argentini, ampak že štiri dni v Čilu, kar človek vsekakor opaziš, saj je vse od argentinsko-čilske meje do prvega kraja v Čilu (142 km praznine) ves čas makadam.

Ko sva zapuščala Ushuaio, nama je bilo kar nekako težko. Kolesa so bila natovorjena, pred nama pa 6 tisoč kilometrov. S časom potem odmisliš, koliko te še čaka in začneš uživati v trenutku. Doslej sva srečala šest kolesarjev, med katerimi so bili štirje pari in dva samotarja. Kar čudim se, kako zdržijo. Vsak ima svojo zgodbo, nekateri so začeli na Aljaski, drugi v Kaliforniji, tretji v Ekvadorju ... nihče nama ne zavida, ker morava riniti v veter. Prvič sva njegovo moč občutila že drugi dan na poti proti Tolhoinu, vendar sva mislila, da bo naslednji dan vsaj zjutraj boljše. Komaj sva našla primeren prostor, da sva postavila šotor. Tukaj gre vse skupaj namreč malo drugače, kot recimo v Sloveniji, kjer lahko šotor postaviš pod vsako drevo. Nepregledne ravnine, brez ene ovire, veter pa piha tako, da šotor mogoče ne bi doživel ponovnega postavljanja. Tretji dan se celo dopoldne boriva z vetrom in v treh urah narediva 33 km. Veter piha nenormalno, zato se ustaviva na kmetiji Viamonte. Kasneje jo v vodniku najdeva med TOP 5 na Tierra del Fuego. Ne vem, mogoče zato, ker je potrebno za eno noč odšteti skoraj sto dolarjev. Midva dobiva hiško, očitno so jo nekdaj potrebovali delavci, zastonj. Svoje bivanje podaljšava še v noč, saj veter ne pojenja. Potem ko naju je prvi dan sonce povsem ožgalo v obraz - pozabila sva namreč kupiti kremo za sončenje - že tretji dan seževa po zdravilih proti diareji.

Če velja, da za dežjem posije sonce, potem to velja tukaj. Naslednje jutro ob treh nadaljujeva proti Riu Grande in v noči brziva 20 km/h. Prometa je malo; ko pride tovornjak, se umakneva na bankino. Ob sončnem vzhodu sva v mestu. Za kavo, čaj in 11 rogljičkov odštejeva 700 tolarjev. To je namreč edini kraj v mestu, ki je že odprt, ostali se prebudijo ob devetih. Ko poskrbiva še za dodatne zaloge hrane, oddrviva proti San Sebastianu. Vmes se ustaviva še na samotni kmetiji (načeloma so bolj ali manj vse samotne :), kjer v delavnici od prijaznega domačina pomalicava, da zmoreva še zadnjih 25 km do San Sebastiana. Mesto obstaja z enakim imenom tako na argentinski kot čilski strani, le da je vmes 11 km "nikogaršnje" zemlje. Popoldne srečava nemški par, ki nama namigne, da se da na argentinski strani meje prespati kar v njihovih prostorih, pa tuš, ogrevano ... Zadnjih 25 km, ko naju ulovi še dež, tako sploh ni nobena težava. In res, Marko nama uredi spanje kar pri svojih kolegih v "waiting roomu".

Naspana, sita in suha se odpraviva na 142 km makadama. Nepregledne ravnine še bolj dobivajo svoj čar. Saj ni čudno, kdo bi na tej ravnini razmišljal, da bi cesto potegnil malo bolj po ovinkih. Tudi čilski del meje odpraviva brez težav, saj naju ne morejo pustiti lačnih vse do Porvenirja, ki je še 131 km stran. Načeloma je prepovedano v Čile prinašati sadje, zelenjavo, meso. Čeprav mleko v prahu skrijeva v šotor, nisva deležna posebne kontrole. Zanimivo, tudi na čilski strani meje piha močan veter. Ko ob poldnevu postaja le preveč močan, se ustaviva v bivaku in ob štirih naprej. Najprej brez težav, čez eno uro naju veter spet bolj potiska nazaj kot naprej. Prenočišče najdeva na kmetiji Los Copilhues 2 km z "glavne ceste", kjer 50 km okrog ni ničesar. Spet spiva v stari kmečki hiški. Naslednje jutro nadaljujeva proti Porvenirju.

Veter ima že zjutraj enormno moč, zato vsake toliko preklinjava tistega, ki nama je svetoval to smer. Čez poldne si nabereva moči s kratkim spancem, da zmoreva še zadnji del poti do prvega čilskega mesta. Klanci so vedno bolj strmi, makadam vedno slabši. Po 90 km sva v obmorskem mestu, ki je največje na čilski strani Ognjene zemlje. Ko naslednji dan gledava v muzeju, je kar 95 odstotkov imen hrvaških. Sem so namreč prišli okoli leta 1879, ko je bila tod zlata mrzlica, zdaj pa so tu že tretje oziroma četrte generacije, ki le še malo govorijo hrvaško. Njihov klub sredi mesta je zaprt, zato se - glede na to, da sva osvojila prvi cilj najine poti Ognjeno zemljo - nastaniva kar v hotelu. Cena z večerjo in zajtrkom ne doseže povprečne cene hotela v Ljubljani. V kraju je tudi Via Croacia, nekdaj pa je bil tudi Jugoslovanski trg, ki so ga - seveda času primerno - preimenovali v Hrvaškega. Vse to nama je pojasnil Sergio Mihovilović, ki je bil prvi Hrvat, ki sva ga srečala v mestu. Čez nekaj trenutkov sva že pila kavo pri njem.

Včeraj sva kar šest ur preživela na ladji. Najprej iz Porvenirja v Punta Arenas, torej na sam kontinent Južne Amerike, vmes pa nama je Mladen, ki naju je prepoznal po najinih zastavicah na kolesih, povedal za "pingvinerijo", na katero se popoldne odpravlja ta ista ladja. Tako sva podaljšala izlet še na Isla Magdelena, kjer je kar 50 tisoč pingvinov. Otok je povsem prepreden z luknjami, v katerih so si slednji ustvarili domovanje in svobodno racajo sem in tja. Imamo uro časa za sprehod do svetilnika na vrhu otoka, vmes pa se fotoaparati polnijo z različnimi motivi teh prisrčnih živali.

Če si že v tem delu sveta, bi bilo škoda zamuditi ta izlet za 25 dolarjev, saj sva zvečer prespala pri Mladenu, njegova švicarska žena pa nama je z odlično večerjo in zajtrkom potolažila želodca. No, ob izletu na "pingvinerijo" sva spoznala še Nemca Petra, s katerim danes odhajava proti Puertu Natalesu. Z vožnjo z džipom si bova prihranila tri dni pedaliranja proti vetru in nama bo več časa ostalo za dva trekinga pod Torres del Paine.

Naprej: El Calafate - Iz osrčja Patagonije