Ponedeljek, 22.5., 11:52, pristanek na Dunaju. Štirje dnevi doma. Če pomislim, da bi na potovanju recimo obrnila novih 300 ali 400 km in kaj vse bi še - glede na potek najinih 85 dni na poti, doživela ... vendar ne zamenjam zelene evropske pomladi za prašno in rjavo Bolivijo. Čas tukaj mineva tako drugače in nesmiselno ga je preračunavati v potovalne kilometre, kajti slej ko prej je treba zagnati stari stroj, ki pa nam navsezadnje omogoča, da lahko - vsaj kar se denarne plati tiče, sanjamo o novih kolesarskih podvigih. Najprej o tistih po domačih hribih, potem pa spet kam dlje. Marko že išče nove svetovne kolesarske razsežnosti, jaz pa ga skušam vsaj nekoliko spraviti na realna tla - da me ne bi zvlekel v preveliko divjino :) Nikoli pravzaprav ne veš, ali je lažje iti na pot, ko točno veš, kaj te čaka, ali pa kar tako - tako kot tokrat, prvič! Počasi preklapljam iz argentinskega na slovenski čas in skušam v posteljo pred polnočjo; Marko je že v akciji. Služba kliče. Tudi mene bo kmalu. Medtem že prebirava prve vtise Celjana Dejana Glavnika, ki se je odpravil na kolesarsko pot okoli sveta. Drživa pesti! Cilj je izjemen! Morebiti bi mu na kakšnem delu v prihodnjih petih letih z veseljem delala družbo. In ko me že vsi sprašujejo - ali nimam že dovolj tega bicikla, ko me vidijo z njim v mestu, odgovarjam, da ne. Da je s kolesom vse tako preprosto, lepše, privlačnejše, bolj zasluženo in seveda ceneje, ko tukajšnje tolarje pretvarjam v nove kolesarske sanje.

Ja, sva doma! Vsak v svojem gnezdu! Lepo je spet voziti po poteh, o katerih sva na dolgih južnoameriških ravninah samo sanjala. In ko ugotoviš, da je vožnja avtomobila avtomatizem, ki ti tudi po treh mesecih za krmilom kolesa ne dela težav ... in odkrivaš druge majhne radosti.

Tudi pot nazaj je bila zanimiva. Že od vsega začetka, ko sva prišla na letališče v La Pazu. 81. dan potovanja. Kakšno jutro! Potem ko nama je uslužbenec na Lloyd Aereo Boliviano pred dvema dnevoma zagotovil, da je vse OK, so nama na letališču spet rekli, da najina rezervacija ni bila potrjena. Skušala sva dokazati drugače, temperatura pa se nama je dvignila, ko je uslužbenka rekla, da nama lahko let organizirajo za ponedeljek! Šele Markovo "prijazno" rjovenje, da ima v torek službo, je nadzornico toliko spodbudilo, da je začela razmišljati o drugih rešitvah. Tako sva po eni uri visenja pred njihovim okencem na koncu morala udariti šprint na letalo družbe Aero Sur in vendarle ugledala najprej Santa Cruz, potem pa še Buenos Aires. Sva pa vsaj kolesi dobro zapakirala. Na letališču nama jih je možakar ovil v folijo in še dodatno zaščitil (bolivijskemu lepilnemu traku ni posebej za zaupati!), potem ko je policist preveril prisotnost kakšnih prepovedanih drog. Marko se je kar smejal, nato pa policistu razložil sodobne poti potovanja droge. No, na koncu je še policist pomagal ovijati kolesa!

Druga zgodba, ki bi lahko imela kar velike posledice, se je zgodila v Santa Cruzu, ko so nama stevardese zagotavljale, da letimo v Buenos Aires z istim letalom in da lahko prtljago pustiva kar na letalu. Ročno, seveda. Ostala je potovala z Llydom, saj je imela tako imenovana najboljša letalska družba v Boliviji (Aero Sur) premalo prostora. Ko sva se po imigracijskem postopku v Santa Cruzu vračala proti izhodnim vratom, se nama je vedno bolj zdelo, da letalo ni isto. Potem so naju nanj spustili kar brez nekih otipljivih kart, pa še moj priimek je bil napisan narobe. Na srečo sta naju torbi, v kateri so bili vsi fotografski filmi in vsi CD-ji, čakali pred vhodom na letalo, uslužbenci pa so se nama prisrčno nasmihali. Saj prav gotovo nisva bila prva. Počasi sva se vračala v realnost, ko sva želela malo pred tem v Duty Freeju na letališču unovčiti še zadnjih 40 bolivianosov. Medtem ko bi lahko v La Pazu na primer v Chiky Pollo (ala McDonald's) pojedla tri menije, drugje pa seveda še veliko več, bi dobila tu - recimo, samo eno (!!!) čokolado! Ker je bila kasneje tudi v Buenos Airesu gneča, nama je teh 40 bolivijskih bankovcev ostalo in z veseljem jih predava komu, ki se bo odpravil raziskovati Bolivijo in jih bo v najinem imenu podaril revežu, kateri bi lahko s tem denarjem prav gotovo preživel ves mesec. Če ne še več!

Zgodba zase je bila tudi jutranja pot na letališče v La Pazu. Namesto večjega avtomobila, je prišel taksi karavan, vendar na koncu smo kolesi in dve škatli vendarle uspeli stlačiti v avto, naju pa oba na sprednji sedež. Čeprav neprivezana, se nihče od policistov ni posebej razburjal, ko smo se peljali mimo. Letališče El Alto je drugi svet! Lažje za tistega, ki odhaja, kot obratno. Zaradi kulturnega šoka, ki si ga deležen že ob vožnji, poteg tega pa višine, saj letališče leži na višini 4.000 metrov. Dodatni kisik je tako vedno pri roki.

Po treh urah čakanja na prtljago v Buenos Airesu se na ekranu vendarle izpiše let Lloyda in kmalu se prikaže tudi prtljaga. Konec dober, vse dobro! S taksijem se za 50 pesov odpeljeva ali bolje rečeno oddrviva v mesto, saj voznik pelje kot zmešan, tako da sva v dobrih 20 minutah v mestu. Res pa je tudi, da ob sobotah ni veliko prometa, saj gre večina prebivalcev argentinskega glavnega mesta ob koncu tedna na deželo. Mesto je res čudovito! Stare zgradbe se prepletajo z visokimi nebotičniki, skozi center pelje osempasovnica. Taksi nama ustavi ravno pred stanovanjskim blokom Lulijine sestre in ko prihajava proti vratarju, se nama že na daleč smeji in da na pult škatlo s stvarmi, katere je Luli ob velikonočnih praznikih iz Trevelina prepeljala v Buenos Aires. Ko zunaj zlagava iz nje, kar ne moreva verjeti, kaj vse sva kar nekaj časa vlekla za seboj in če bi dala na kup, bi bilo ravno še za eno veliko torbo. No, večina stvari je mojih! Joj, res sva imela srečo, da sva spoznala Luli. Še dodatno opremljena - škatli in kolesa sva deponirala na letališču za 8 dolarjev, se odpraviva proti ožjemu centru na Trgu 25. maja, od katerega sva oddaljena le nekaj ulic.

V sobotnem večeru je mesto ne preveč polno in osvetljeni deli mesta so še toliko bolj privlačni. Na eni izmed glavnih ulic, kamor je dovoljeno samo pešcem, izbereva restavracijo La Estancia. Glede na to, koliko mesa se vrti okoli, bo to pravi izbor za nadomestitev pomanjkanja mesa v zadnjih tednih. In res! Atmosfera je odlična, natakarji uglajeni in prijazni, bife de chorizo pa šolski primer. Odličen izbor! Po najkrajši poti poiščeva hostel Portal del Sur, saj se ne želiva izpostavljati nočnemu Buenos Airesu. Ogrožene se sicer nisva počutila, a vseeno. Hostel je preurejena stara hiša v petih nadstropjih. Po nekaj tednih grmov in lukenj se kar ne moreva načuditi lepoti moderne civilizacije.

Predzadnji dan na poti se po dolgem času prebudiva vsak v svojem nadstropju. Hostel ima namreč ločene sobe - v drugem nadstropju za moške in tretjem za ženske. V četrtem sicer ponujajo skupne spalnice, a za dvakrat višjo ceno. Marko tako ni bil prav nič navdušen nad smrčanjem spodnjega soseda, no, jaz pa bi bila še manj. Hostel res ponuja ogromno možnosti - seveda obvezen tango, zato je tam tudi veliko umetnikov. Po odličnem zajtrku se podava na ulice. Trgovine se počasi prebujajo, ljudje pa prav po nedeljsko posedajo ob kavi in časopisu. Na letališče se pripeljeva z najinim edinim normalnim taksistom v vsej Južni Ameriki. Ob tem nama pove nekaj več o nogometni mrzlici, ki bo kmalu dosegla vrhunec. Očitno bo tudi promet precej ohromljen. Voznik je namreč ob vožnji mimo kompleksa, kjer se njihova reprezentanca pripravlja na največji športni dogodek leta - zanimivo, na kompleks naju je kljub divji vožnji opozoril že voznik dan poprej, povedal, da on ob tekmah njihove reprezentance ne bo sedel v taksiju. Potem ni čudno, da so v Argentini v zadnje pol leta prodali kar pol milijona televizijskih sprejemnikov in še dvakrat toliko radijskih. Trgovci so namreč pritisnili na pravo tipko. Poleg omenjenega kupci namreč dobijo tudi dres njihovih nogometnih junakov. K najdražjemu televizorju seveda sodi dres najboljšega igralca.

Letališče je bilo v nedeljo precej bolj živahno kot dan poprej in dolga vrsta potnikov je bila pred sprejemnimi okenci Iberie. Saj ni čudno, ko pa čezoceanski let v Madrid sprejme kar 352 potnikov. Ko želiva plačati po 50 evrov za kolo, nama gospod na Iberijini blagajni prijazno svetuje, naj raje počakava in vidiva, če bodo na "check inu" sploh zahtevali posebno plačilo. Saj ne moreš verjeti, da so lahko v tem denarnem svetu sploh še takšni ljudje. In res! Prijaznima dekletoma naloživa, da ima eno kolo 12 kg (čeprav teža posameznega kolesa z obema prtljažnikoma brez težav doseže 20 kg) in kljub temu, da imata škatli s prtljago po 22 kg - torej dva preveč, ne plačava niti tolarja in privarčujeva 100 evrov!!! Res sva dobro prišla skozi. Pravzaprav vseh 85 dni na poti!!!