Zdaj, ko že skoraj 24 ur počivava v La Pazu, se mi zdi, da je čas, da greva spet na pot. No, na letalo bova sedla jutri zjutraj ob pol desetih po tukajšnjem času, drugače pa se je najino potovanje včeraj tudi uradno zaključilo po 5600 kilometrih. Kot kolesarski popotnik se kar navadiš, da dolgo nimaš obstanka na enem mestu in da je treba slej ko prej spet sesti na kolo, vendar kolesi sta že pripravljeni za letalski vzlet. Zadnji dnevi proti La Pazu so minevali bolj ali manj hitro, čeprav je bil predvsem predzadnji kar precej težak, saj je šla asfaltna cesta ves čas bolj ali manj navzgor. Pa tudi šoferji so bili s svojim hupanjem zgodba zase. Po celem dnevu na cesti jih imaš res polno glavo. Šele včeraj, ko nama je do končnega cilja manjkalo le še 50 km, sva se dokončno sprostila in prišla v La Paz, mesto z dvema milijonoma prebivalcev. Popoldne je bilo še nekako znosno, zvečer pa so Bolivijci preplavili ulice glavnega mesta. Naključnemu obiskovalcu se bi zdelo, da so rojeni prodajalci, saj imajo vsak nekaj svojih kvadratnih metrov, na katerih prodajajo od mesa, mleka, oblačil, čevljev, WC školjk ... in še in še! Ves La Paz tako zvečer spominja na ogromno tržnico, na kateri se vse dobi za zmeren denar. Velika je tudi ponudba hrane, a po nasvetu drugih raje zavijeva v kakšno restavracijo, kakor pa v teh zadnjih dneh dava možnost takšni nadležni stvari, kakor je diareja. Ja, zdaj tukaj v La Pazu, so vse skupaj le še spomini, je pa res nekaj: ko enkrat spoznaš lepote sveta s kolesa, se nikoli več ne vrneš na avtobus ali druga prevozna sredstva. Velikokrat je težko, a končni cilj je toliko slajši.

Bolivija, kateri sva namenila zadnjih deset dni najinega potovanja, je bila pika na i. Čudovita dežela ponuja kolesarju izziv na vsakem koraku, a je vse prej kot za potovalne laike. Večina življenja do bolivijskega glavnega mesta se namreč odvija na višini med 3.500 in 4.000 metri - na altiplanu. Aklimatizacija nama ni delala težav, le tu in tam sva si na vzponih želela malo boljšega makadama. Bolivija, najrevnejša država Južne Amerike, ima namreč le en odstotek asfaltiranih cest, a ko prideš tja, se začne druga Bolivija. Za naju je bila tista prava na makadamu in soli, saj sva 130 km naredila tudi na Salar de Uyuni - največjem slanem jezeru na svetu, ki po svoji kvadraturi ustreza polovici Slovenije. Jezero ima vodo le v deževni dobi med decembrom in marcem, za naju pa je bilo posebno doživetje šotorjenje na slani površini in to ravno ob majski polni luni. Čudovito lokacijo, ko je okoli in okoli sama belina, je nekoliko kvarila le vedno nizka temperatura, ki je pri nama dosegla - 18 stopinj Celzija. Le zadnji dan, ko je posušena sol na Salarju spominjala na slab makadam, nama je voda, ki je ponoči zalila predel jezera, prekrižala načrte, tako da sva se morala namesto neposredno v Salinas de Garci Mendoza odpraviti v Jiriro, od tam pa s terencem spet na pot v Salinas.

Bolivijci, pri katerih sva imela same dobre izkušnje, so se nama sicer zdeli dosti bolj zaprti kot denimo Argentinci in Čilenci. Revščina je marsikje res vidna na vsakem koraku. Tako človek ob prihodu v Oruru, drugo največje bolivijsko mesto, zagleda ogromne travnike, na katerih so postavljeni šotori, če jih lahko tako imenujemo. Ljudje tukaj živijo povsem človeka nedostojno življenje. Na vasi imajo vsaj tiste skromne hiške narejene iz blata, tu pa so živeli pod nekakšnimi improviziranimi šotori, slabšimi, kot bi pogledali v begunsko taborišče. Predvsem v turističnih krajih otroci skoraj v vrsti čakajo, da te bodo poprosili za kakšno moneto.

Po vaseh je nekoliko drugače! Tako sva spoznala Darena, ki se nama je pohvalil, da ima kolo za 200 bolivianosov, kar bi v tolarjih pomenilo pet tisočakov. Midva po nasvetu nemškega kolega nikoli nisva povedala prave cene in Daren je verjel, da sta najini kolesi vredni 300 bolivianosov. Kako bi sicer gledali nate ljudje, ko pa imaš v opremi, ki jo voziš na kolesu, več, kakor bodo oni imeli celo življenje. Tudi Darena je zanimalo vse, kar sva pripeljala s seboj. Pri 12-tih je izgledal skoraj preveč odrasel. Pravi, da se s kolesom, ki mu ga je v Oruru kupil turist, vsak dan vozi v šolo v Salinas de Garci Mendoza, kjer šolo iz okoliških dvajsetih vasi obiskuje kar 165 otrok. Vsako jutro - 12 km, na kolesu brez prestav, brez zavor in še usede se na prtljažnik, namesto na sedež, tako da res vse skupaj izgleda kot "Bogovi so padli na glavo". In seveda v sandalih, brez nogavic, v ledeno mrzlem jutru. Ko se tako z Markom pogovarjata, si prične popravljati sandal, ki je spet s sponkami za papir. Marko ga začne spraševati, koliko so vredni in ko mu Daren pove, da novi stanejo 10 bolinianosov, v Oruru pa le 5, mu Marko nameni teh 250 tolarjev. Oči se mu kar posvetijo. Najprej sicer misli, da želi Marko kupiti njegove stare sandale, ko pa dojame, vesel odhiti k družini povedati dobro novico. Kako malo za toliko veselja!

Bolivija je posebna dežela - nekako v smislu počasi se daleč pride. Ali pa tudi ne! Vsaj ne za domačine. Nekateri cele dneve posedajo okrog, ženske ogromno pletejo, predvsem pa skoraj vse svoje premoženje venomer nosijo s seboj v culah na hrbtu. Življenje je tu - razen za Bolivijce, seveda izredno poceni. Tako lahko kosilo poješ za 100 tolarjev, spiš v hotelu za 250 tolarjev, le Coca-Cola, pijača, ki jo najdeš tudi v najbolj zakotni vasi, ima povsod enako ceno.

Naprej: Slovenija