Zdaj sva že dodobra zabredla v Bolivijo - 250 km je bilo eno samo presenečenje. Razen prvih sto pravzaprav nikoli nisva mogla vnaprej dobro vedeti, kakšen teren naju čaka. Na koncu sva - po prihodu v Uyuni, vesela, da sva lahko sploh vozila po cesti, čeprav sva morala iz Atoche do sem premagati kar sto kilometrov poskakujočega makadama s številnimi rebri. Idealne linije skoraj ni bilo, ob strani pa je bila nasuta mivka. Tako sva se šalila, kolikor sva se lahko, da bova dobila pretres notranjih organov :) Drugače pa je Bolivija ena sama naravna lepota. Pokrajina se spreminja vsakih nekaj deset kilometrov in davek, ki ga plačaš na cesti, se vsekakor izplača. Je tudi dežela ekstremov. Eni se vozijo s Toyotami, drugi nimajo za kruh. V vaseh ne moreš dobiti niti kruha, v mestih dobiš pravo italijansko pico. In še nekaj je pomembno za naju. Podnevi se temperatura dvigne na okoli 30 stopinj, zjutraj pa je v predprostoru šotora vse zaledenelo, saj se temperatura spusti tudi do 15 stopinj pod ničlo. Danes greva naprej na Salar de Uyuni, največje slano jezero na svetu, potem pa - v upanju na cim boljše ceste - v tednu dni še do končnega cilja, La Paza.

Salto sva zapustila v deževnem vremenu. Kdo bi si mislil to za kraj, ki velja za enega izmed najbolj sončnih v Argentini. Sonce sva po nekaj dneh zagledala šele v kraju Vulcano, nekaj kilometrov pred Purmamarco - simpatično vasico, ki leži pod skalo, obarvano v sedem različnih barv. Ker sva še okoli 200 kilometrov stran od bolivijske meje, je vpliv Bolivijcev tukaj že čutiti. Njihove pisane pletenine in drugi izdelki se prodajajo na vsakem koraku. Starejše gospe se skrivajo v senci in dneve in dneve pletejo ... ne vem pravzaprav, kam prodajo vse to. Midva čakava na La Paz, da svoje torbe napolniva s poceni bolivijskimi izdelki. Do bolivijske meje se iz Salte dvigneva za 2400 metrov, saj je La Quiaca na 3600 metrih. Vedno bolj sva začudena nad življenjem, ki tu na teh višinah poteka povsem normalno. Zadnjo noč, ki jo prespiva v Argentini, naju v Abra Pampi gosti prijazna gospa. V mestu namreč ni kampa, pa tudi ostale kapacitete, pravi, so drage in v naslednjih desetih minutah nama v njeni hiši že razlaga, da naj se počutiva kot doma.

Šok ob prehodu argentinsko-bolivijske meje v La Quiaci oziroma Villazonu je velik. Zdi se, da zapuščava varno področje in prihajava v deželo, kjer ni posebnega reda. Dodatno dobiš ta občutek ob številnih ljudeh, ki dnevno hodijo čez mejo. Dokumentov ne potrebujejo, domačini z argentinske strani meje pa razlagajo, da so mnoge stvari v Boliviji seveda veliko cenejše. Še dobro, da ne greva v Argentino. Medtem ko na bolivijski meji opraviva v nekaj minutah, je vrsta za v Argentino dolga vsaj kakšnih 40 metrov. Ljudje potrpežljivo čakajo za prestop meje. Avtobusi namreč vozijo samo do meje, potem pa morajo potniki počakati, da uredijo vse potrebno za prehod v Argentino. Ko se kar za nekaj časa poslavljava od asfalta na poti proti Tupizi, je boljše. Razen tega, da je večina voznikov povsem brez vozniške kulture in te poleg prahu še dodobra speskajo, ko pridrvijo mimo, se na samotni cesti počutiva veliko bolje kot v mestu, kjer te na vsakem koraku nekdo prosi za kakšno moneto.

Prvo popoldne je namenjeno zgolj bolivijskemu ogrevanju po zelo solidnem makadamu. Noč prekampirava pol kilometra stran od "glavne" ceste v zavetju starih zidov. Zjutraj s šotora streseva led - dobrodošla v Boliviji. Nadaljevanje proti Tupizi je eno samo navdušenje. Cesta je dobra, po nekaj kilometrih se spustiva na le nekaj več kot tri tisoč metrov v dolino reke, ob kateri je ves čas do Tupize naseljeno področje. Nedelja je, ljudje posedajo okrog in večinoma so prijazni. Nekateri se skrivajo, drugi neprijazno pogledajo ali pa pogledajo stran, ko potegneš na plano fotoaparat. V Tupizi sva spet v centru civilizacije, ki ponuja vse, kar si srce zaželi. Skoraj! Še isti dan se odpraviva kakšnih 15 kilometrov iz mesta in spet spiva pod kaktusi. Mislila sva, da bo orientacija v Boliviji preprostejša, saj zemljevid - spet nemški proizvod, ki je tako ali tako že dobil najino nezaupnico - večinoma omenja samo eno cesto. No, kdaj se jih najde tudi več. Takrat je boljše od gledanja v zemljevid vprašati koga od domačinov. Sva pa vsaj pri nečem profitirala. Tukaj namreč za makadamske ceste pobirajo cestnino! A ne za kolesarje.

Drugo jutro nadaljujeva proti majhni vasici Salo. Ko ob odhodu iz nje vprašava, koliko kilometrov naju čaka do Atoche, naslednjega večjega kraja, naju gospod ob številki 70 km opozori tudi na to, da se cesta ves čas vzpenja. No ja, bova že! Ko visoko zgoraj vidiva cesto, si misliva, da bova do tja že prišla. Na koncu dneva se izkaže, da sva premagala vsaj 1500 višinskih metrov v vsega dobrih 30 kilometrih. Dan je bil res naporen, saj posebnih spustov ni bilo. Šotor sva tako postavila ob cesti na višini 4100 metrov. Zjutraj naju je zbudil pastir, ves zavit v bolivijske pletenine. Ko že misliš, da ni nikogar, se ljudje kar prikažejo iz svojih skromnih domovanj. Vzponov in spustov še ni bilo videti konca. Tako sva dobršen del naslednjega dne preživela na višini okoli 4000 metrov, višinski rekord pa postavila na 4205 metrih. Šele okoli tretje ure popoldne sva končno našla pot v Atocho. Prav gotovo je bil to eden izmed najzanimivejših krajev na poti, doslej.

Cesta se namreč konča, ko je pred nama široka reka, na srečo bolj ali manj suha. Ko na bencinski črpalki vprašava za pot v mesto, ki ga še niti ni videti, naju napoti kar po strugi reke navzgor. Kmalu zagledava kamione, ki drvijo po pesku, spomniva pa se tudi Nemca, ki nama je napisal, da je tod reka cesta in cesta reka!!! Staro rudarsko mesto, postavljeno v hrib, je povsem simpatično, čeprav že ob prihodu zaudarja po kanalizaciji. Tudi ob odhodu iz mesta je enako. Le nekaj hiš stran od glavnega trga se med smetmi pase svinja. Še enkrat - dobrodošli v Boliviji. Podobno kot prejšnje dni se odpraviva še okoli 12 km iz mesta. Po strugi, seveda. Na srečo je od deževne dobe minilo že toliko časa, da je "glavna" cesta že dodobra utrjena. Šotor postaviva le nekaj metrov stran od ceste, po kateri džipi divjajo proti Uyuniju.

Zjutraj je vse ledeno! Voda je zmrznjena, ob vsem, kar hočeš prijeti, te zazebe v prste do kosti. Šele do desete se nekako ogreje na pravo delovno temperaturo, ko se tudi midva še 2 km podava po strugi, dokler ne prideva na pravo cesto. Najprej nekaj vzpona, potem pa se cesta vendarle poleže in kakor že omenjeno, v poskakujočem ritmu cel dan čez številna rebra v 93 kilometrih premagava še preostanek razdalje do Uyunija.

Naprej: Challapata