Zadnje dni sva šprintala v Salto. Tako nama je rekel tudi Holger, kolesarski prijatelj iz Nemčije (www.biketraveller.de), s katerim sva se spoznala v Quilmesu. Na začetku nekoliko zadržan, zvečer pa smo ob skupnem taboru prijetno klepetali o njegovem 4-letnem kolesarskem potepanju iz Nemčije na Novo Zelandijo, naslednji dan pa - po njegovih besedah - prišprintali v Salto.

Dan je bil res kot nalašč za drgnjenje štiridesetke (Rute 40) z rekordnim povprečjem 25 km/h. Tako je bilo ob rahlem vetru vsaj manj čutiti 33 stopinj Celzija, ki so nam pustile dihati le v senci. Le v zadnjem finišu proti centru mesta smo vsi trije kazali srednji prst vozniku tovornjaka, ki nas je skoraj vse tri zbrisal z matere zemlje. O voznikih bi lahko pisala cele zgodbe, sicer so načeloma kar kultivirani. Predvsem na kakšnem samotnem odseku radi pozdravijo ali potrobijo v pozdrav, v mestih pa je situacija nekoliko drugačna. Še slabše je, če prehitevanje kolesarjev doživiš v avtu; potem te je resnično strah spet iti na cesto, saj se bojiš, da bi lahko bili naslednji centimetri med teboj in tovornjakom usodni. No, saj tako hudo spet ni, le tu in tam se najde kakšen, ki bi ti lahko s svojo potezo zagrenil življenje. Predzadnji dan proti Salti je števec pokazal 4.000 km.

Zdaj sva v Salti že dva dni, saj nama je prijatelj Carlos prijazno ponudil prenočišče za nekaj dni, da se priprava za peklenske zadnje tri tedne v Boliviji. Že dva dni nisva videla bicikla, tako da tudi noge doživljajo popolno regeneracijo. Mesto bi sicer bilo še bolj živahno, če ne bi ujela tistih par deževnih dni, ki se v Salti zgodijo v mesecu aprilu. Prijetno je malo odklopiti vrtenje pedal, da je potem spet bolj zanimivo, po drugi strani pa spoznavati argentinsko družinsko življenje. Tudi v Argentini je danes praznik dela, zato je poleg nedelje ponovno priložnost za veselje in predvsem tradicionalne argentinske dobrote - že omenjene empanadas in asado. Sva pa v zadnjem tednu preizkusila več vrst empanadas in če sem nazadnje napisala sestavine, ki jih lahko v teh okusnih žepkih najdemo, potem lahko danes rečem, da dejansko lahko vanje damo skoraj karkoli. In poleg tega, da jih večinoma pečejo v olju, so okusne in še bolj zdrave, če so enostavno pečene v pečici.

Sicer pa Argenticem skoraj ne morem zameriti veselja ob prazničnem dnevu, če pomislim, da imajo prvo leto v službi samo 7 (!) prostih dni! Naslednje leto jih nagradijo z dodatnimi štirimi dnevi in tako v nekaj letih počasi prilezejo do slovenske štartne osnove. Sploh pa njihov delovnik od pol devete do sedme zvečer z enournim odmorom za kolesarje ni niti najmanj ugoden, saj ne ostane dosti časa, po drugi strani pa mora tisti, ki si tukaj s poštenim delom želi nekaj ustvariti, delati v različnih službah od jutra do večera.

No, mestno življenje naju še ni povsem zaslepilo, zato še nekaj besed o zadnjih 400 km do Salte. Po poznem odhodu iz Chilecita sva v vročem popoldnevu prekolesarila še 75 km in kampirala le nekaj metrov stran od ceste. Naslednje jutro sva si morala vzeti kar pol ure časa, da sva gumi rešila vseh trnov, ki sva jih na teh nekaj metrih z glavne ceste do šotora prislužila. Vročina je bila ta dan še bolj zahrbtna kot prejšnje dni, tako da sva ob koncu dneva oba potrebovala kremo za poškodovano kožo. Še dobro, da je nisva potrebovala za kaj drugega, saj sva ravno ob pavzi na cesti zagledala ogromno tarantelo, veliko okoli 15 cm. Zjutraj sva dobri dve uri gonila do prvega naseljenega dela, ki se je s hišami ob cesti razvleklo kar na 20 km. Po dolgem času sva našla odlično pekarno. Vonj po pečenih dobrotah naju je kar sam potegnil v trgovino.

Sredi vasi imajo udomačeno papigo po imenu Pupi, ki naju očara kar za nekaj časa. Ni čudno, da se mimo pripelje tudi lokalni policist, kateremu morava pokazati dokumente. Ob tem ga še skrbi ali bova istega dne zmogla še skoraj 100 km do Belena in kje nameravava spati. Marko politično odgovori, da v hotelu, tako da naju policist ne muči več. No, zato pa naju cesta. Res je vroče, ko v dolg klanec, ki mu skoraj ne vidiš konca, goniš sredi popoldneva brez sapice. Do Londresa, majhnega kraja pred Belenom, nama zmanjka vode. Čeprav je suša, ljudje zalivajo vrtove ali celo perejo avtomobile. Tako svoje prazne bidone nastaviva kar pri ženski, ki ravno zaliva vrt. Očitno kar dobro pozna kolesarske potepuhe teh krajev, saj ve povedati, da je Švicarka, ki je pred štirimi meseci sama potovala tukaj, nenadoma izginila ravno v Chilecitu. Midva se ogrožene pravzaprav nisva počutila nikoli, pa tudi tisti, ki so potovali sami, so nama zaupali podobne izkušnje. V Belenu se ne zadrživa dolgo, saj je že večer in po nakupih se utaboriva kar ob suhi vodni strugi. Šele zjutraj ugotoviva, da je malo višje jez.

57. dan se je začel v stilu - ko misliš, da te nič več ne more presenetiti ... zjutraj sva po soteski tiščala na vso moč proti vetru, potem pa sva lahko opazovala, kako se nacionalna Ruta 40 spreminja v Bruta 40! Najprej misliva, da je makadama le za vzorec, saj najin nemški zemljevid Raise know how kaze asfalt, vendar kmalu izveva, da je pred nama 70 km makadama, rebrastega, nasutega z mivko, pa še skoraj tisoč višinskih metrov se morava dvigniti. Hkrati vročina neumorno kaže svojo moč. Na koncu se izkaže, da se cel dan prebijava po obupni cesti pri povprečni hitrosti 11,5 km/h. Tako počasi ni šlo niti na Carreteri Austral, za katero so vsi rekli, da bo najtežji del. Naseljeni deli so bili le ob vodi, pa še tu so bile hiše tako skromne, da marsikje razen zidov, brez notranjega dela, sploh ni bilo kaj za videti. Pa saj pri teh temperaturah skoraj kaj drugega ne potrebujejo. Bil je eden najtežjih dni na poti, saj sva popoldne, ko sva zagledala asfaltirano cesto, mislila, da sva že iz hudega, pa so nama domačini hitro povedali, da je asfaltna podloga le v vasi, potem je makadama še za celih 25 km. Obup! Do poznega večera sva se prebijala čez makadamsko cesto in se utaborila v grmu tik ob cesti. Po takšnem dnevu bi brez težav zaspala tudi na kakšni drugi lokaciji.

Naslednji dan je že zjutraj po dolini veter kar dobro pometal, seveda nama nasproti. Cesta je bila še za odtenek bolj nemogoča kot prejšnji večer, saj je bila od jutra sveže nasuta. Tako sva za preostanek 11 km makadama potrebovala uro in pol, vmes pa nekajkrat celo porivala kolesa po mehki mivki. Prihod na asfalt je bil pravi blagoslov, čeprav je veter tudi tam kmalu pokazal svojo moč. Čeprav sva se od jutra povzpela še za 200 metrov in sva kolesarila na 2200 metrih, posebej navzdol ni šlo, pokrajina pa se je iz skoraj puščave spremenila v pravo oazo. Še pred Santa Mario, prvim večjim krajem po Belenu, se je začelo strnjeno naselje manjših vasi, tako da je čas hitreje mineval. Vročina ob hitrosti in vetru ni bila tako očitna. Bile pa so zanimive badene, ki so na cesti pustila ogromne količine mivke. Pokrajina tukaj se tako spreminja, da si voda po ravnici vedno utre kakšno drugo pot, zato mostov tukaj na nekaterih delih ni in voda privre kar čez cesto. V sušni dobi, kot je zdaj, tam ostanejo le še kupi mivke. V Santa Marii se založiva s hrano in vodo in odkolesariva naprej. Mesto tako bolj ali manj še spi. Veter je neumoren, kmalu pa sva vendarle v majhni vasici Amaicha de Valle, ki leži skoraj na 2000 metrih. Pravzaprav se pod tisoč metrov nisva spustila odkar sva štartala Ruto 40, vendar je še vseeno malo čudno, ko pomisliš, kje bi recimo v Sloveniji živeli na 2000 metrih. Všeč nama je hostel in za zmerno ceno spet spiva umita kot človeka. Še pri večerji sva se smejala, ko po skoraj dveh mesecih jeva iz krožnikov, sediva na stolih, imava mizo in sva z majhnim zadovoljna.

Jutro začneva v mestu skoraj z delovnimi ljudmi. Dobro je videti, ko gredo na delo - ti pa na bicikel. Mirno je in že sončno, ko se voziva proti Quilmesu in koreninam Inkov. Stara inkovska naselbina je le 5 km z Rute 40, vendar cesta zahteva kar nekaj potrpljenja. Spoznava se s Holgerjem in Chrisom iz Belgije, ki že štiri leta kolesari po svetu. Naprej proti mestu Cafayate kar leti, vinogradi so vedno pogostejši. Kmalu se začnejo tudi manjša naselja in čas hitro mine. Cafayate so prisrčno mestece s številnimi vinskimi kletmi in obilo trgovinami, ki ponujajo tradicionalne izdelke - največ iz gline in za nas prav smešno poceni. Pri kosilu - empanadas in milanesa, se nama na osrednjem trgu pridruži Holger. Celo popoldne nadaljujemo skupaj skozi očarljivo sotesko Cafayate. Utaborimo se tik ob cesti in še dolgo prijetno klepetamo.

Naprej: Uyuni