V Argentini se vse prebudi ob devetih, funkcionira do poldneva, zaspi in potem spet funkcionira do poznega večera oziroma noči. Midva funkcionirava drugače, vsaj kadar sva izven mesta in se nama ni potrebno prilagajati uram. Vstajati sva začela ob pol sedmih, da si lahko popoldne v največji vročini privoščiva vsaj nekaj trenutkov sence. Že nekaj dni se namreč temperature niso spustile pod 30 stopinj in brez sapice ti na kolesu v popoldanskih urah zakuha možgane. Čeprav je Ruta 40 sprva izgledala kot dolgočasno nabiranje kilometrov, se je v zadnjih dneh zgodba obrnila drugače. Včasih le kakšen kilometer drugič kar nekaj kilometrov stran lahko človek vidi najlepše dele Argentine. Manj turizma kot na jugu človeku ponuja neokrnjeno naravo, pa tudi cene so brez navala turizma zmerne. Tako v hostlu odštejeva za oba skupaj enako vsoto denarja, kot sva jo na jugu samo za enega, prijazne ljudi pa srečujeva na vsakem koraku. Tako sva včeraj povsem po naključju doživela eno izmed tradicionalnih argentinskih praznovanj, le dan poprej pa najlepši nacionalni park, ki sva jih videla doslej - Talampaya.

Iz San Joseja, mesta, ki sva ga (neprostovoljno) spoznala do potankosti, sva se odpravila šele naslednjega dne opoldne, ko je Marko dobil nov - Ferrari - obroč. Takšno ime je seveda dobil zaradi svoje rdeče barve, ki se zdaj sklada s kolesom in torbami. Za nameček sva se proti naslednjim krajem odpravila, spet neprostovoljno nevedoč, po daljši poti in tako do Huaca, majhne vasice, naredila kar dvakrat več kilometrov kot sva predvidevala. Do večera sva po Ruti 40 vseeno naredila sto kilometrov in se ponovno utaborila ob cesti. Spanje v tišini narave, kljub nekaterim redkim avtomobilom, se nama je res prileglo. Zadnjo noč v mestu je bilo namreč spet tako živahno, da sva vsaj eno uro prebedela. Za konec so naju ob štirih zjutraj neki mladci bombardirali s kamenjem, a na srečo najinega šotora niso zadeli. Doslej edina negativna izkušnja tukaj.

"Etapa" naslednjega dne je imela štiri vmesne cilje, ki so bili tako dobro razporejeni, da je bila motivacija tako velika, da je padel nov rekord. Skoraj dva meseca starega sva podaljšala na 145 km v enem dnevu. V Guandacolu, še eni majhni vasici ob cesti, sva se ustavila v turistični pisarni, kjer nama je prijazen gospod povedal za naravni park Vallecito, kar bi v prevodu pomenilo tiha dolina. In res je bila tiha! Brez turistov, brez oznak, le po fotografijah, ki sva jih videla prej, sva lahko v zareči rdeči barvi prepoznala različne naravne oblike, med katerimi je bil najbolj zanimiv nogometni pokal, ki ga bodo v kratkem podelili v Nemčiji. Argentinci so ga tako že osvojili :).

No, ko smo že ravno pri nogometu - prave nogometne mrzlice pri sicer nogometno zagretih Argentincih ni čutiti. Razen klasičnih nedeljskih radijskih prenosov, na katerih se reporterji klasično derejo v stilu goooooooool, se obrazi argentinskih žogobrcarjev pojavljajo zgolj pri nekaterih nagradnih igrah, beseda pa tu in tam nanese o možnostih njihove reprezentance na bližajočem se prvenstvu. Malo so sicer začudeni, ko poveva, da Slovencev ne bo zraven, a potem nekajkrat ponoviva, da nas je le dva milijona. In ko smo že pri prepoznavnosti. Ravno naslednji dan, ko sva se vozila iz Talampaye, je na odročni prašni cesti italijanski par v najetem avtomobilu prepoznal najino zastavo. Kako tudi ne, saj prihajata iz Trsta, torej tik čez mejo in Roberto je s kolesom že prevozil večino slovenskih hribov v bližini meje. Kakšno naključje. Poslovili smo se z nasvidenje. Bila sta pravzaprav prva, ki jima je to uspelo, drugače pa je najbolj pogosta besedna zveza "država nekdanje Jugoslavije". Potem še malo sprašujejo o naših odnosih s sosednjo Češko in človek počasi obupa.

V soboto zjutraj sva se prebudila sredi rdečega peska na vstopu v Nacionalni park Talampaya. Jutro je bilo tako hladno, da sva morala nase navleci že pozabljen zimski del opreme, vendar ko je v kanjon posijalo sonce, so bile še kratke hlače preveč. Sele zjutraj sva izvedela, da s svojim kolesom na moreva v park, kasneje pa tega nisva niti najmanj obžalovala, saj je bila kolesarska avantura z vodičem Lucasom res pravi off road. Do vhoda v kanjon smo se 13 km peljali s kombijem, potem pa sva skočila na njihova kolesa, ki so bila le malo boljša kot moje kolo, ki ga uporabljam za vožnjo po mestu. Ni čudno, da sva jih morala na koncu, divjaka, peljati naravnost v nekakšno kolesarsko delavnico. Namesto po rdečem pesku, ki je za kolesarjenje neugoden, smo se vozili po deviško rdeči skorji, sonce pa je ožarjalo 140 metrov visoke stene kanjona. Skozi le nekajkrat na leto priteče voda, ki v slapovih dere z vrha sten. Voda in veter sta tudi glavna dejavnika, ki oblikujeta stebre parka, ki od leta 2000 spada med svetovno kulturno dediščino UNESCA. Sprehod ali kolesarjenje skozi park obiskovalcem ponuja pogled na različno oblikovane stebre, ki žarijo. Škoda je le, da večina vodičev razen Španščine ne govori drugega jezika, a na koncu smo se že prav dobro razumeli. Če je slo v eno smer zaradi fotografiranja bolj počasi, smo nazaj na izhodišče kanjona, katerega ime Talampaya v jeziku staroselcev pomeni suha reka Tala, kar drveli. Kakšna služba! Dvakrat ali trikrat na dan se s turisti za dve uri odpelješ v kanjon, poleg tega pa izveš še marsikaj o drugih kulturah. Le poleti zna biti zanimivo, ko, kot pravi Lucas, temperature svoj maksimum dosežejo pri 46 stopinjah. Letno tukaj namreč pade tako malo padavin, da ljudje vmes že pozabijo, kdaj je nazadnje deževalo.

Po popoldanskem kosilu pri El Diegu - obvezna milanesa - greva v vročem soncu dalje. Pri okoli 35 stopinjah na soncu res ni za kaj drugega kot za siesto. Pri domačinih dobiva še dobre 3 kg grozdja in do večera sva v čudoviti dolini, kjer se cesta počasi vzpenja proti Cuesta de Miranda oziroma najvišji točki na 2020 metrih. Do tja nama manjka še 800 višinskih metrov. Okolica je tako zanimiva, da greva le počasi dalje. Dobrodošli v deželo kaktusov!!! Nekajmetrski kaktusi naju spremljajo na levi in desni, za nameček pa so v večernem soncu naravnost enkratni za fotografiranje. Kaj drugega nama preostane, kot da si prenočišče najdeva ravno pod enim izmed njih.

Ob pol devetih naslednjega dne sva nared za nadaljevanje. Še 20 km vzpona na najvišjo točko naju čaka, a ob lepih razgledih je to veliko lažje. Z vrha se odpre razgled na kanjon Rio Mirande. Ovinki so ostri, ograje pa ni, zato je potrebno biti kar previden. Ko se bližava asfaltu, se nama pogled odpre na travnik, kjer je ogromno ljudi, izgleda pa kot nekakšen kravji sejem. Pa greva pogledat!

Prečiva potok in prideva med številne domačine, ki praznujejo praznik živali; slednji se zgodi le enkrat letno, sluzi pa označevanju živali. Argentinci se znajo ob tem tudi dobro zabavati in kar sprejmejo naju v njihovo vzdušje. Strežejo nama pijačo in vabijo k mizi, kjer bodo kmalu postregli empanadas in asado. Empanadas, ki jih v večini restavracij ponudijo kot predjed, so okusni žepki z mletim mesom, jajci, čebulo in krompirjem. Kar čtiri stegna se počasi pečejo, ob tem pa ima skoraj vsak kmet tudi svoje vino. Brez problema, vse tudi za naju. Zdi se, da sva tokrat res v pravi Argentini. Fotoaparata sta na največjih obratih, saj je motivov ob lovljenju živali ter vsem, kar se dogaja, ogromno. Kmalu je na mizi obljubljena hrana ob tem pa odlična domača glasba lokalne skupine. Mesa pri vseh številnih ljudeh ne zmanjka vsaj naslednji dve uri, ko uživava v prijetnem vzdušju in ko je kržnik z mesom nepretrgoma poln. Glasbena skupina naju kar po ozvočenju lepo pozdravi, češ da jih veseli, da sva prišla in da upajo, da se bova dobro počutila. Midva pa sva pod pretvezo, da želiva dobiti vodo, želela samo pokukati v njihov svet. Kar štiri ure hrane, pijače, plesa in dobre volje sva preživela pri njih. Ob petih sva se vendarle odločila za nadaljevanje proti Chilecitu z ugotovitvijo, da mesa ne rabiva videti vsaj naslednjih nekaj dni.

Danes naprej proti severu. Prvomajske praznike bova preživela v Salti, potem pa nama do Bolivije manjka le še okoli 300 km.

Naprej: Salta