Potem, ko sva se tako fino udomačila v Yakush hostlu v najjužnejšem kraju na zemlji, nama bo kar težko odriniti na dolgo pot, saj sva tukaj brez vsakih težav lahko uredila vse, kar je potrebno še postoriti pred potovanjem. Na srečo nama med menjavanjem letal niso izgubili ničesar, čeprav sva včeraj vsega skupaj več kot eno uro živčno čakala, da zagledava najini veliki škatli s kolesi. Težko si namreč predstavljam kolesarsko popotovanje brez koles. V Ushuaii, kjer smo atraktivno pristali skoraj sredi morja, nas je sicer pozdravil tradicionalno močan veter, koles pa potem kar dobre pol ure ni hotelo biti od nikoder. In ko sva jih končno dobila in so se vsi ostali potniki, ki so prispeli ob enakem času kot midva, odpeljali s taksiji, sva se zadovoljila s prav posebnim prevoznim sredstvom, na katerem je sicer pisalo TAXI No. 1, vendar je bila na prvem mestu predvsem cena, saj sva za 8 km poti do hostla plačala kar 20 dolarjev. Na koncu sveta je to res veliko, a ob desetih zvečer bi dala še več, saj v tako vetrovnem vremenu, ne da bi posebej dobro vedela kam, s kolesi res ne bi šlo. Se posebej, če pomislim, da sva danes potrebovala kar dve uri, da sva jih spravila v primerno potovalno stanje.

Najina pot do najjužneje ležečega kraja na zemlji je trajala skoraj 20 ur brez vštetih postankov, vendar sva, glede na to, da se kolesarskega potepanja lotevava prvic - imela kar srečo, saj sem sama nekaj težkih stvari dala kar v ročno prtljago in le začetniški sreči se imava zahvaliti, da nisva na rentgenski kontroli ostala brez rezervnih delov za kolo (špice, zajle ...). Pa tudi sicer so nama ob predplačilu 50 evrov za kolo pogledali skozi prste, ko sva pogumno trdila, da imata kolesi okoli 15 kg, najini ogromni škatli pa sta jih imeli kar po 23.

12 ur nad Atlantikom naju je hitro streznilo, ko sva iz štirih stopinj v Madridu pristala v Buenos Airesu pri 18. Če bi bila naivna, bi si že segla v roke, misleč, da je zima za naju za to sezono končana. Po nadaljnjih petih urah iz argentinskega glavnega mesta do Ushuaie povsem na repu Ognjene zemlje sva vedela, da temu ni tako. Veter in dež ali bolj poetično rečeno - kraj z vsemi štirimi letnimi časi zgolj v 24 urah! Ushuaia leži le 1000 km stran od južnega tečaja in potovanje z ladjo na Antarktiko traja dan in pol. Če imaš srečo, zanj odšteješ 2500 evrov, potem pa se cene zavrtijo naprej do vratolomnih vsot. Trenutno je dan na južnem polu dolg 20 ur, temperature pa se gibljejo med 5 stopinjami pod in nad ničlo. Torej nič kaj posebej hladno, kakor bi si mogoče predstavljali. Kljub temu je 6-dnevni izlet na "dno zemlje" samo za petičneže, ostali popotniki, ki jih srečujeva tukaj, se večinoma odpravljajo na nekajdnevne izlete v nacionalne parke Torres del Paine ali pa pod Fitz Roy. Avtobusna vožnja tja traja 15 ur, midva pa bova do tja potrebovala približno 10 dni.

Privoščila si bova še komplet meni pri Banani, kjer za meni z juho, zajetnim piščančjim zrezkom (nisva še preklopila na argentinsko govedino), solato in čajem odštejeva 800 tolarjev. Potem pa na pot čez 600 metrov visok prelaz Paso Garibaldi in naprej proti celini. Upam, da se bova - ko nama bo šlo za nohte - večkrat spomnila na tiste, ki so nama tukaj malo nevoščljivi :)

Naprej: Punta Arenas - Ognjena zemlja - vetrovna zemlja