Vročina, mivka, pesek, rebra, prečkanje rek ... značilnosti četrtega tedna na najini poti. Da vse ni bilo tako črno, sta poskrbela zadnja dva dneva pred koncem 650 km maratonske etape proti Ulaangomu, v katerih sva naredila 129 in 118 km. Za nekaj časa sva namreč zapustila hriboviti del Mongolije (beri: do jutri) in "drvela" po zahodni Mongoliji, ki je res tisti približek dežele, kakršno vidimo na razglednicah. Od tu naprej proti Olgiju (najbližje zahodni meji), nato proti jugu in nazaj proti osrednjemu delu države.

20. DAN:
Zapuščava Moron, potem ko je Marko naštudiral, kako na novo organizirati torbe. Ko zlagava opremo na kolesi, Bajgal, najin gostitelj, vmesno pripomni ali je v geru še kaj opreme. Ko odhajava, se nama kolesa spet tresejo - tisti prvi začetni občutek, ko se ti zdi, da se je nemogoče peljati s tako težkim kolesom. Ne glede na vse zaloge se ustaviva še v najboljšem supermarketu in uspe nama dobiti še šest najboljših tun. Predstavljajte si, da hrano za cel teden za dve osebi (vmes, med tednom seveda še kaj dokupite) zložite poleg vse ostale opreme na kolo in ga peljete po kakšnem slabem makadamu ...

Slika 1: Z opranimi lasmi (po 14 dneh) na novih 650 km; takšno "udobje" ponuja mongolski ger

Cesta pravzaprav ni bila tako slaba ali pa se nama je zdela boljša že zaradi dejstva, da ne piha. Prižgeva GPS in "pristaneva" točno pri najslavnejših "deerstonih" na svetu. Kamni iz bronaste dobe so dobili ime po motivih jelenov, ki so na kamnih. V nadaljevanju poti se drživa nekoliko bolj desno, čeprav Marko pravi, da morava levo ob reki. Res je pravi maček v orientaciji. Za smer vprašava dva jezdeca in s pomočjo slovarčka kar dobro napeljeva pogovor, le tega Mongolci še niso skapirali, da če si človek pomagaš s slovarjem pri vsaki besedi, da ti na vprašanje z eno besedo odgovarjajo kar celo minuto.

Slika 2: Uushigin uver deer stones iz bronaste dobe............ Slika 3: Mongolska deklica

Pot naju vodi po čudoviti stranski cesti oziroma čudoviti okolici s hribi, zeleno travo, in še nekaj kamni ... premagava dva prelaza, preden zagledava mesto ... vse dokler ne prideva do 80 metrov široke reke. Pred njo je ger in domačini naju čudno gledajo. Pa nisva verjela, da res ni mostu čez široko reko. Na koncu "pogajanj" vsa najina oprema prečka reko na konjskem hrbtu. Utaboriva se kar ob reki.

21. DAN:
Takoj zjutraj prečkava še eno nizko reko, nato pa čez prelaz za kolena polomit. Do kosila se voziva ob reki, kjer Marko spet poizkusi svojo ribiško srečo in ob neuspehu pripomni, da ga mongolske ribe pač ne marajo. Cesta je obupna - kamenje in še veter "pomaga". Skoraj celo uro lezeva na naslednji prelaz - 300 višincev, s prelaza pa morava spet poganjati v veter.

Slika 4: Prečkanje reke 50 km iz Morona

V vasi kupiva vodo in spet 6 km in 300 višincev na naslednji prelaz. Vsaj vreme se nekoliko uštima in celo popoldne sije sonce, veter pa se skrije. Tako brez težav kolesariva skoraj po ravnini do osme zvečer. V Mongoliji je v tem času namreč svetlo vse do pol enajste.

Slika 5: Domačini preverjajo brezhibnost Urškinega hribolazca.

Zvečer ponovno preizkusiva recept tedna: polenta (še vedno imava 10 paketov iz Slovenije!), omaka s tuno, čebula in sir. Odlično!

22. DAN:
Čeprav imaš zvečer občutek, da ne bo pihalo, te le-ta nikoli ne sme zmesti. Zbudiva se v vetrovno jutro, nebo je povsem zabasano. Do večera se s 1800 zlagoma povzpneva na 2000 metrov, ves dan pa nama je pihalo v glavo. Kolesarji že veste, kaj to pomeni.

Slika 6: Home made custom bike iz ruskega motorja.

Vmes sva naredila še de-tur v Tsagan Uul, kamor sva morala po vodo, tako da sva ta dan naredila le malo kilometrov v "pravi" smeri. Zvečer je bilo naenkrat vsega preveč; obupen veter in nepregledne ravnine ...

23. DAN:
Zjutraj je šotor zamrznjen, jutro pa brez oblačka in vetra - aleluja! Tsetserleg doseževa šele po 56 km in 4 urah in pol pedaliranja - res nama je dal vetra ;). Vmes sva se vozila po najlepših predelih za nomadsko življenje: prostrana pokrajina, številne barve, številne črede in geri. Psi so postali prav divji, čeprav si običajno premislijo, ko Marko proti njim zaluča kakšen kamen. V tej prostrani pokrajini, obdani z nizkimi hribi, bi lahko imel vsak Slovenec svoje "Orlovo gnezdo" ;).

Slika 7: Kampiranje sredi Mongolske divjine.

V mestu, ki je bilo res za devetimi gorami, se ustaviva za dobro uro in ves čas naju oblegajo lokalci, predvsem otroci. Marko pripomni, da je to za Mongolce isto, kot če bi v Sežani pristal NLP ;). Absolutni zmagovalec je "Bobi" in njegova zadnja guma, ki jo vsi redno preverjajo. Sploh pa je Markov bicikel dosti bolj atraktiven kot moj in ugotavljava, da je zaradi vseh bacilov to mogoče razlog za njegove pogoste želodčne težave. Mongolci namreč ne samo da gledajo, ampak morajo vse tudi prijeti!!! Saj so na trenutke prisrčni, toda po nekaj desetih minutah ...

Ko sva se naveličala biti razstavna eksponata, odkolesariva iz mesta, a se kmalu ustaviva pod mostom, saj veter piha s polno močjo. Do večera sva se še dobro uro borila z neumornim vetrom, ki je presegel vse dotlej "zabeležene" hitrosti. Namesto nadaljnjega tiščanja v veter, sva na levi ugledala čudovite ogromne skale, ki so nama omogočile zavetje za šotor. Luna je že skoraj polna, ptički pa tudi veselo pojejo. Bil je lep dan, ki sva ga sklenila z okroglimi 1400 kilometri.

Slika 8: Domačinki med pripravljanjem mesnih zavitkov khuushuur.

Da si boste lažje predstavljali, kako izgleda najin dan na kolesu:
6.30 vstajanje ... zajtrk, pospravljanje šotora in vse ostale opreme na kolo
8.00 odhod v boj (z mongolskimi cestami, vetrom, ...)
ob cca. 14. uri daljša pavza za kosilo in nato
do cca. 19. ure pedaliranje ... postavljanje šotora, kuhanje, pisanje dnevnika, pregledovanje zemljevidov, vodnika, foto in video materiala ...
ob cca. 22. ali 23. uri spavanac

Dnevno v povprečju števec pokaže okoli 6 ur (efektivnega) kolesarjenja, brez postankov.

24. DAN:
Ko se v čudovitem jutru v popolnem brezveterju (zato pa je čudovito jutro!!!) voziva po dolini, nad nama letijo galebi in spomin spet uide na morje. Pa saj je na trenutke tako vroče, da pravim, da se nama še niti na plaži ne bi dalo ležat v takem soncu ;).

Veter nama pusti dihati le do pol desete ure (ga imate polno glavo, vetra mislim; midva se bolj!!!), vendar kar nekako ugotavljava, da sva poleg lažjih biciklov vsak dan večja mačka mongolskih cest in boja z mlini na veter. Dobršen del dopoldanske "izmene" sva "plesala" v objemu njegovega veličanstva - rdečega peska. Ulaangom nima zastonj imena rdeči pesek, vendar nekako je kar slo - vsake toliko je bilo potrebno poriniti, vmes pa sva lovila ravnotežje. Poleg glaževine so nov sovražnik postali trni, pokrajina pa se je v nekaj trenutkih spremenila v puščavsko.

Slika 9: Mongolska družinica na poti v mesto

Ustaviva se v Harboomu, saj nujno potrebujeva vodo. Dolgo ga ni bilo na spregled in na koncu se je izkazalo, kakor je že prej dejal Marko, da to ni nič drugega, kakor nekaj hiš. V eni izmed njih, ki je imela naziv "guanz" (njihove poceni restavracije), sva pri petih dekletih dobila dva litra vode in celo "šteko" pollitrskih sokov. Za malico se ustaviva na čudovitem kraju, nekaj trenutkov potem, ko prvič (!) zapeljeva skozi gozd. Doslej sva se vedno vozila le ob njih. Skuhava čaj in jeva odlične testenine, ki so ostale od prejšnjega večera. Mmm, kako je lahko na poti vse dobro. Omisliva si vsak svoj modni dodatek - Marko ob cesti najde kosti kravje glave, jaz pa si iz storžev naredim ogrlico. Oboje opazijo že prvi "mimoidoči" (beri: zbirajoči se ob cesti, ko prihajava mimo). Po nekaj postankih imava dovolj pavz in ko nama mahajo, nadaljujeva naprej, drugače ne bova nikamor prišla.

Slika 10: Na juriš z bikovo glavo na prtljažniku ........................Slika 11: Plaža v Simonovem zalivu

25. DAN:
Ojoj, kakšen dan, skoraj sprinterski! Do Bayantesa sva se po vzponu na prelaz kar dobrih 20 km zložno spuščala. Temni oblaki, ki so še ostali na nebu od nočnega deževja, so se grozeče podili po nebu. V Bayantesu, le dobrih 20 km od ruske meje, sva lokalna zanimivost. Ko gre Marko v trgovino, gre "pol mesta" za njim. Kratko pavzo zato raje narediva izven mesta, stran od "jastrebov".

Do Tesa, 45 km oddaljenega kraja, se povzpneva čez tri prelaze, ki trgajo kolena, tako da morava vsakokrat oba potiskati eno kolo. Ko se iz najvišje točke spuščava v mesto, se voziva mimo nekaj deset metrov visokih peščin, ob katerih spet odpreva svojo "čajnico" za kosilo. Težko si je predstavljati, da v Mongoliji ni mogoče posedeti na terasi, popiti normalen čaj (mongolski je namreč slan!) ali pa dobro kavo (vedno dobiš samo vodo in prašek). Malo po ponovnem "startu" ob treh popoldne začne deževati. Pa navkljub vsemu dan sploh ni bil tako slab. Veter se je namreč že zjutraj "pomotil" in nama pihal v hrbet.

Slika 12: Mongolska 3 in več pasovnica

Ko premočena prispeva v mesto, najdeva nadstrešek in Marko se odpravi v iskanje prenočišča. Sicer bi oba še gonila, vendar v naslednjih nekaj deset kilometrih ne bo toplega zatočišča. Najdeva "penzion", sobo z nekaj posteljami in pečjo, kar je najvažnejše, da lahko vse posušiva. Čez nekaj minut so že napete vrvi po vsej sobi, kjer je prijetno toplo. Vmes greva k lastnici se v guanz na čisto pravo zelenjavno juho in "husu", mesne zvitke v testu. Njihova edina napaka je ta, da je v njih svašta ovčje mesto - od najboljšega, do največje maščobe.

Slika 13: Postopek v restavraciji-guanzu, priprava surovin za mesne zavitke; bi jih poizkusili?

26. DAN:
Včasih je prav, da se človek malo razvaja. Zjutraj okoli hiše zavija ledeno mrzel veter, hribi so pobeljeni, na ulicah nikogar. Dopoldne iščeva morebitno možnost prevoza do Ulaangoma. Marko je namreč prebral, da je ta del precej peščen in če nama že vreme ne pusti, potem vsaj ni potrebno izgubljati časa. V naslednjih dneh se izkaže, da je bilo navsezadnje celo dobro, da nama je lokalni šofer za 300 km dolgo razdaljo postavil ceno 200 dolarjev!!! Kaj vse bi zamudila ...

Slika 14: Tipičen center mongolskega mesta (Tes) s prometnim znakom

Popoldne se vreme vsaj toliko stabilizira, da greva naprej. Sonce, vendar še vedno ledeno mrzel veter. Še prej se ustaviva pri lastnici na ponovitvi menija iz prejšnjega dne ... napaka!!! Ovca obleži v želodcu in krivi noge! Marko mi izreče enomesečno prepoved uživanja mongolskih "specialitet".

Dobrih 30 km iz Tesa prečkava časovni pas. Se vam je Mongolija doslej zdela majhna? Zahodni ajmagi (province) Uvs, Zavhan in Bayan-Olgi so namreč eno uro za časom v preostalem delu države (+5 SLO). Hribi se vedno bolj odpirajo in doline na vsako stran postajajo vedno bolj nepregledne. Do večera doseževa sipine Deliin Els, ki poleg Altan Els, ki se pojavijo nekoliko kasneje, predstavljajo najsevernejšo puščavo na svetu. Noč v njihovi okolici je izredno mrzla, kar je značilno za ta del države.

Slika 15: Prišla sva v pokrajino kamel ..................................... Slika 16: Glavna cesta čez drn in strn

27. DAN:
Sipine se raztezajo na področju več kot 100 kilometrov in naslednji dan se ves čas voziva ob njih. Jutro je sicer oblačno, vse je mokro in nič kaj prijetno. Voziva se po prvem pravem travniku visoke zelene trave, posute z rožami.

Slika 17: Sončni zahod nekje med Tesom in Barunturunom

Dan se nato spremeni v čudovito sončno vreme in zahodna Mongolija se pokaže v vsej svoji lepoti. Veter nama prihrani vsakršne muke in res uživava. Teren, tudi peščen, je namreč po dežju dobro utrjen. Prvič zagledava visoke zasnežene hribe v ozadju, spredaj pa čudovite zelene travnike ... Predstavljajte si, da se vozite po cvetočem poletnem travniku, na levi vas nekaj sto kilometrov spremlja zasnežena veriga dvatisočakov, na desni pa se šopirijo nekaj deset metrov visoke sipine!!! Nor svet!!!

Ves dan sva gonila skoraj po ravnem, za kosilo pa sva jih imela že 67 in se ustavila le malo iz Baruunturuuna. Kmalu so za nama pritekli otroci in spet ni bilo miru. Kasneje so jih nadomestili trije "tigri", ki so po nekaj ruskih besedah izpod jakne potegnili vodko in jo ponudili tudi nama. Opravila sva obred, ko s prstancem frcnes vodko čez rame in to je za njih sprejemljivo, da vodke ne boš. Malo so še zapeli in ob tem seveda žulili pijačo, tako da sva si po eni uri kar oddahnila, ko sva jih zapustila in jo mahnila naprej.

Slika 18: Lokalni možakarji in midvanabiciklu

Celo popoldne sva uživala v noro lepih pogledih in pri enem izmed gerov je Marko celo jahal kamelo. Trava je ves čas kot en sam teren za golf, povsod okoli se pase govedo in Marko pripomni, da je neverjetno, ker nikjer ne znajo narediti dobrih šniclov! Dolg dan, ki sva ga začela ob 6. uri, sva sklenila šele ob pol devetih, ko sva se umaknila z glavne ceste ob majhno jezero. Števec se je ustavil pri, za mongolske ceste, norih 129 km.

Slika 19: Kamele v svojem elementu

28. DAN:
Sprinterski, vroč dan, poln reber in tudi nekaj mivke. Na čudovite razglede sva se že adaptirala, stala sva le malo, saj je bilo tako vroče, da si lahko videl, kako je žgalo kožo.

Sredi dneva se voziva "ob" Uvs Nuuru, največjem mongolskem jezeru, ki pa je zaradi le 12-metrske globine in glede na to, da je slano, veliko manj atraktivno kakor Hovsgol Nuur. Najprej se pokaže v daljavi kot nekakšna fatamorgana, potem pa postaja vedno bolj resničen. V njem odsevajo prelivajoče barve modre, peščena obala pa daje vtis, kot da se bližava Azurni obali ;). Ker sva od jezera še vedno oddaljena nekaj dobrih deset kilometrov, bele gere, ki se rišejo na obzorju, zlahka spremeniva v mongolske jadrnice in prizor je nadvse podoben Tržaškemu zalivu v času Barcolane. Zadaj se namreč dvigajo hribi ...

Predčasno se skampirava ob reki, 15 km iz mesta, saj števec kaže že 118 km in to peklenskih, saj nama v glavi kar vre. Ves dan namreč ni bilo niti ene sence!!! V šotoru lahko zadihava šele ob deveti uri, ko začnejo svoj ples komarji. Sva popolnoma brez vode in začneva s svojo "polnilnico". Flaša vode iz reke, prevret, pa nazaj v flašo in v ledeno mrzlo reko, da se ohladi, posladkat z Isostarjem in odlična pijača je pripravljena" ;). Zvečer sprazniva še zadnje zaloge hrane in do Ulaangoma bova poleg polente pripeljala le dve vreči smeti!!!

29. DAN:
Dva rekordna dneva pustita posledice in še dobro, da je pred nama le 15 km do mesta. Oba sva nekoliko zaspana in še nebo se nekako noče prebuditi iz oblačnega primeža.

Slika 20: Črno-bela pokrajina pred Ulaangomom

Pogled na mesto te vedno vsaj nekoliko vzradosti, čeprav potem vedno znova ugotoviš, da je vse neizmerno umazano in zanemarjeno. Ker je bilo dovolj lepot (in jih še bo) v lepi mongolski naravi, je najina prva destinacija hotel. Tudi pri hotelu se ponovi zgodba ... zdaj se že šaliva, da vendar nisva na Azurni obali in da kljub temu, da vodnik obljublja najboljši hotel v mestu, ne smeš pričakovati preveč. Luksuzna soba za 15 EUR za oba. Še vedno čakava na osmo zvečer, ko bo topla voda! Jupi! Vam povem? Tuširala se nisva vse od Erdeneta ... torej dobrih 1400 kilometrov!!! ;). Mongolska realnost ...

Za nama je maratonska etapa, naslednje med večjimi mesti bodo krajše. Najprej v Olgii, najina najzahodnejša točka potovanja, ob čudovitih jezerih in čez malo manj čudovite prelaze, podobna zgodba pa se bo nadaljevala tudi potem čez visoke gore do Hovda. Z dobrimi 1800 kilometri v nogah je vse lažje! Tudi v glavi.

Še 29 dni ...

Naprej: Zmleti lešniki na skrajnem zahodu...