Lepo se je po vseh zapletih v Moron vrniti z nasmehom! To je zame največja nagrada. Občutek zmage! Hovsgol Nuur nama je pričaral res čisto vse, kar je bilo mogoče. Konec koncev, kakorkoli bi bilo drugače, bi za nekaj ne bilo dobro. Prvi dan 110 km in skoraj 2000 višinskih metrov. Drugi dan sneženje!!! 20 cm snega in vsake pol ure stresanje šotora. Tretji dan 10-kilometrski izlet po nemogočih cestah ob obali jezera ter znanstvo z Nicky in Garethom iz Anglije. Četrti dan ves dan na konjskem hrbtu. Hvala bogu za bicikel! Peti dan spust do velikega slanega jezera in angleška večerja. Šesti dan 12 kilometrski vzpon do zadnjega prelaza ter adrenalinski prihod v Moron tik pred nevihto.

14. DAN:
Štiri leta in pol skupnega "trpljenja" - na kolesu in brez ;). Do slavnostne večerje, ponovne stotke in prve tisočke (lepo se sliši) je bilo točno 110 km - do Hatgala. Z zgodnjim startom ob osmih uživava milino brez vetra in ko se po nekaj "dobrodelnih" kilometrih usmeriva v pravo dolino, začneva uživati. Že res, da pridejo dnevi, ko po ravnini tiščiš in gre komaj 10 km/h in so dnevi, ko v klanec na srednjem zobniku naravnost letiš. Takšen dan je končno prišel... 57 km, ki sva jih naredila do kosila, so bili le šala, kasneje se je stvar na rebrih malo zdramatizirala, za konec pa se je pridružil še čelni veter. Vse skupaj je pospremila misel na pico, ki jo je v Hatgalu obetal vodnik. Izkazalo se je, da so vse kapacitete, glede na to, da se sezona začne šele čez dobrih 14 dni, zaprte. Tudi picerija. Ko iz mesta zavijeva ob jezero, zaveje pravi zimski hlad in Marko najde čudovito lokacijo v zavetju gozda, s pogledom na 2760 km2 veliko alpsko jezero, ki ga obdajajo številne 2000 metrov visoke gore.

Slika 1: Najin kamp pred sneženim viharjem

Hovsgol Nuur predstavlja drugo največje mongolsko jezero, 14 največji svetovni vir vode. Vanj se zliva 96 rek, edini izhod Egiin Gol, pa se izliva v Selenge, preden se le-ta v Sibiriji izlije v Bajkalsko jezero.

Slika 2: Na 1600 metrih nadmorske višine si je pomlad šele nedavno izborila svoj življenjski prostor. Alpsko cvetje in gozdovi prekrivajo eno četrtino dežele...

15. DAN:
Pa da ne bo snežilo, je rekla najina gostiteljica v Moronu, midva pa skoraj v smeh. Ja, če ne bo snežilo, bo pa res super! Malo po deveti začnejo padati prve snežinke, zunaj se ob že tako zaledenelem jezeru se dodatno shladi. Čas si krajšava s prebiranjem slovarja in načrtovanjem nadaljnje poti. Še kart nimava! Lani sva jih imela, pa jih skoraj nisva igrala. In pripomni Marko, saj nikoli ni snežilo ;). Po kosilu si privoščiva dremež, iz katerega naju prebudi glasen lajež. Ko že misliva, da je prenehalo snežiti, ugotoviva, da je šotor tako zasnežen, da se snežinke niti ne slišijo več, zunaj pa je že 10 cm snega.

Slika 3: Snežna pravljica na Hovsgolu.

Čeprav imava hrane še dovolj, nama zmanjka priboljškov, ki se priležejo ob slabem vremenu, zato se Marko pozno popoldne v pravem snežnem metežu odpravi v 2 km oddaljeno mesto. Vrača se z opozorilom, da nas je zajel neobičajen sibirski mraz (čeprav vodnik opozarja, da so snežne nevihte mogoče, sploh na višini 1650 metrov, kjer je Hovsgol) in da naj ne hodiva nikamor. Vodo imava iz jezera, Marko pa je iz trgovine pripeljal vsaj še 10 kg majhnih sladkosti in dovolj goriva. Zvečer se namesto igranja kart igrava "igrico", ko preletiva prenočišča z lanskega potovanja. Nekateri deli "filma" so nama obema manjkali, "igrica" pa je bila prijetna uspavanka.

16. DAN:
S 54 zaščitenimi področji ima Mongolija pokritih 13,5% dežele, čeprav so nekateri ob osamosvojitvi leta 1990, ko se je Mongolija odprla za svet, predlagali, da bi kar celotno državo proglasili za nacionalni park. No ja, dosti se ne bi zmotili, sploh zaradi tega, ker so nekatera področja tako ali tako izredno težko dosegljiva, a izredno lepa. Tako bo ob jezeru Hovsgol 4. julija eden izmed najtežjih 100-kilometrskih tekov na svetu (Sunrise to Sunset Marathon), o terenu pa sva se prepričala tudi sama.

Slika 4: Hovsgol Nuur, drugo največje mongolsko jezero, ki doseže globino do 260 metrov. 14 največji izvor sladke vode na svetu.

Zjutraj je okoli naju prava zimska pravljica in s soncem na nebu je ravno dovolj toplo, da lahko vse posušiva. Nato jo mahneva proti mestu in se ustaviva v "pristanišču", da narediva nekaj posnetkov. Pogovarjava se z ladijskim inženirjem, ki se po dvajsetih letih spet odpravlja na ladjo. Ko se vrneva h kolesom, Marko ugotovi, da je njegova zadnja torbica odprta in da manjka rezervna zračnica, medtem ko orodje za snemanje gume najdeva na drugem koncu ceste. Čudiva se, da je to tudi v manjših krajih mogoče, ko se spomniva, da sva v torbici na balanci pustila ves (!!!) denar in potne liste. Dobro sva jo odnesla ...in nekdo ima zdaj najboljšo zračnico v vsej Mongoliji.

Slika 5: Jak, govedo, ki je kos tudi najhujšim zimam. Med leti 1999 in 2002 je zaradi najhujših zim v Mongoliji, ko živali niso imele dostopa do pašnje, poginilo 11 milijonov glav živine.

Vrneva se do šotora in ga preventivno zakleneva (opremiva z dvema ključavnicama), kolikor se šotor sploh da zakleniti. Odpraviva se na raziskovanje obale in res najdeva nekaj čudovitih kotičkov, ko se voziva skozi gozd prebujajočih macesnov. Ko vanje posije sonce, se pod nos prikrade res neverjeten duh pomladi. Ob obali so številni turistični geri in majhne lesene brunarice, ki spominjajo na to, da bo čez kakšen mesec tukaj kar mrgolelo turistov. Cesta pa je res nemogoča. Zemlja je postala nepregledno blato in očitno tukaj razen konja res ni mogoče premagati razdalj.

Slika 6: Ko posije sonce, je hitro spet pomlad. S praznimi kolesi se odpraviva na raziskovanje obale in se ob tem spuščava med čudovitimi macesnovimi gozdovi.

Ob kosilu prideta mimo šotora Nicky in Gareth, Angleža, ki se ravno vračata s 6-urnega pohoda po okoliških hribih. Prijeten klepet, ki ima rep in glavo (najini mongolski pogovori sicer vedno bolj dobivajo smisel in jezikovne ovire padajo, a vseeno še to ni to ;)) in dogovorimo se, da gremo naslednji dan skupaj na konje.

17. DAN:
Še en lep sončen dan ob jezeru. Ob desetih se dobimo v pristanišču, od koder jo mahnemo okoli jezera. Cel dan na konjskem hrbtu - naporno, čeprav šele kasneje proti koncu, ko vodič mojega konja zamenja za svojega, ugotovim, kako je jahati na "polnem vzmetenju". Očitno sem med vsemi štirimi dobila največje, nebogljeno kljuse, medtem ko sta Marko in Gareth galopirala sem in tja in še Nicky se je dobro znašla, jaz pa sem morala biti ves čas pod stalnim nadzorom.

Slika 7: Šest ur v konjskem sedlu ... še dobro, da po Mongoliji kolesariva in ne jahava! No, vendarle zanimiva sprememba, saj naj Mongolije ne bi zapustil, brez da jahaš.

Zaobšli smo kar velik krog, vsaj kakšnih 30 km, se povzpeli prek 2000 metrov, od koder se je pokazala prava razsežnost jezera, ki je s smaragdno turkiznimi obalnimi metri spominjal na kakšnega izmed romantičnih grških otokov, čeprav ni bilo posebne romantike, saj je bilo ob jezeru ves čas izredno hladno in vetrovno, sploh v konjskem sedlu. Za kosilo smo vsi štirje vodiča nafutrali z raznimi dobrotami sodobnega časa. Zdi se mi, da kar ni mogel verjeti, koliko lahko pojemo.

Slika 8: Hojster, naš konjski vodič. Tradicionalno oblečen in skromen. Brez malice, le s škatlo cigaret.

Vračali smo se ob osušeni rečni strugi na drugi strani hriba in jezera. Dolina je bila izredno mirna, brez ljudi, le z nekaj konji, bolj ali manj zelenimi macesni ter prebujajočim pomladnim cvetjem, ki mu je sneg šele nedavno vdihnil življenjski prostor. Po koncu 6-urne ježe smo si vsi oddahnili, predvsem pa naše zadnjice, nevajene konjskih sedel.

Slika 9: Zamrznjena zgornja plast jezera (led sicer pozimi doseže debelino dobrega metra) daje vtis meglene doline.

Marko je zvečer poskusil še ribiško srečo in jo ujel pri domačinu - 2 kg ribe za 1000 tugrikov (0,60 eura). Kaj posebej dobra ni bila, a že zaradi samega veselja, da ob jezeru jeva ribo, je bilo vredno poskusiti. Ob praženem krompirju in zeljni solati se je zgodila še ena zanimiva štorija. Ob prihodu v Hatgal sva pri domačinih povprašala, kje bi lahko dobila pico ...in zdaj je pred najinim šotorom stal pravi hatgalski dostavljalec pic. Ni bila ravno sto na uro, bila pa je najboljša pica v zadnjih treh tednih in najboljša pica doslej v šotoru - glede na to, da je bila prvič ;). Dan sva zaključila ob prijetnem klepetu ob angleškem vinu in čipsu z Nicky in Garethom v njunem geru.

18. DAN:
Zapuščava mongolsko jezersko oazo. Po treh dneh je čas za nove zgodbe. Kvaliteta preživetega časa ti daje občutek, kot da sva bila tam vsaj kakšen mesec ;). Iz Hatgala naju "pospremi" močan nasprotni veter, ki nama še ves dan stoji na poti. Ob treh postane tako neznosen, da se ustaviva pri obcestni hiški in v pol ure gre mimo pravi peščeni in dežni vihar. Medtem se mimo pripeljeta Angleža s svojim šoferjem. Kampirali bodo ob jezeru, kakor midva in povprašata, če imava kaj za v avto. Hm, mamljivo. Znebiva se šotora, vode, zadnjih torb ... vsak vsaj 15 kg, vendar zaradi vetra še vedno potrebujeva dobro uro in pol za nadaljnjih 15 km.

Ko prispeva ob jezero, je naenkrat res ogromno in dokler nama Angleža z avtom ne prideta nasproti, ju ne moreva najti. Garethu z veseljem ponudim kolo za zadnjih 5 km in vesel še preizkusi na biciklu v res obupnem vetru, ki piha ob jezeru. Jaz pa v džip in res je uživancija premagovati peščene sipine, gledati slano, razburkano jezero, nad katerim letijo galebi. Šofer navije še glasbo, podobno dalmatinski (v resnici je ruska ;) in počutim se kot na morju, čeprav smo skoraj 1600 metrov visoko. Še preden dokončno postaviva svoje prenočišče, imata Nicky in Gareth že pripravljeno večerjo, na katero naju povabita. Kakšen luksuz!

Slika 10: Mongolija je največji kamp na svetu. Šotor lahko zapičiš kjerkoli, ne da bi prišel kakšen kmet z vilami. Pridejo pa radovedneži - ponavadi na konju.

Čeprav je hladno, še nekaj časa vztrajamo pred šotori in lovimo sončne žarke, ki barvajo nebo in travo v različne odtenke zelene. Ko se zvečer v šotoru pogovarjamo, ju dan v Mongoliji skupaj s šoferjem, džipom in spanjem stane 80 dolarjev. Tu bosta ostala 14 dni in v tem času bosta, glede na to, da jima vse organizira agencija, za mongolsko pustolovščino odštela toliko, kolikor bova midva za dva meseca. Na lastni pogon!

19. DAN:

Slika 11: Slovo od Nicky in Garetha, Angležev, ki sta nama popestrila že tako prijetne dni na Hovsgolu. Gareth je celo preizkusil voziti Markovo naloženo kolo in ... po moško, skromno pojamral ;)

Vetrovno jutro, vendar tokrat v pravo smer. Z Garethom ujamemo nekaj "profi" video posnetkov iz avtomobila in kar težkih src se po le nekaj dneh znanstva poslovimo. Še nekaj časa gledava, kako se njihov džip vzpenja na prelaz, ko ga nazadnje izgubiva izpred oči. Speljali so naju na prijetno stransko cesto, kjer nama 12 km do zadnjega prelaza pred mestom krajšajo obiski pri domačinih v gerih. Ko sva na vrhu, naju čaka doslej najlepši in najboljši spust. 30 km do Morona. Ob tem si misliva, kako sva šele morala goniti, ko sva se vzpenjala, da lahko zdaj neizmerno uživava na poti navzdol. Po utrjeni cesti iz zemlje je za nama kar hrumelo in Marko je zabeležil zavidljivih 40 km/h. Ob tem imava čas, da preletiva doživetja zadnjih dni.

Slika 12: Proti vrhu zadnjega prelaza pred spustom v Moron

V mesto, nama že znano (kako prijeten občutek - kot kolesar se namreč le redkokdaj vrneš na isto mesto, kar pa je bila v tem primeru nuja, saj je Hovsgol slepo črevo), se vračava ob grozečih nevihtnih oblakih in po kratkem postanku na tržnici (pogrešala sva zelenjavo) nevihti uideva v ger, v katerem sva prespala tudi prejšnji konec tedna. Z zrezki se ne obremenjujeva več. Pravzaprav sva tik pred odhodom na Hovsgol v mestu našla trgovino, ki ima skoraj vse - tudi omake za pašto, ki jih je drugje, po manjših krajih, nemogoče dobiti. Kdo bi si mislil, da bova kot kolesarja, tako vesela dobre pašte.

Slika 13: Presenetljivo veliko Mongolcev ima tudi kolo. Običajno tisti, ki nimajo konja. Povprečno otroško kolo stane 30 dolarjev in baje zdrži eno sezono (made in China).

Slika 14: Obisk pri nomadih. Mladi pastir nama razkaže svoje "posestvo" - ger in hlev.

Izlet v trgovino naju spet drago stane - ne zaradi živil, ki so precej poceni, razen uvoženih, ki imajo skoraj enako ceno, kot pri nas doma, pač pa zaradi tega, ker so oči ob prihodu v mesto spet lačne in jutri bodo spet pekle noge, ko bova vse skupaj morala zbasati na kolesi. Še posebej zaradi tega, ker bova po 14 dneh "švercanja" dobila tudi 20 kg hrane, ki je doslej mirno počivala v Moronu. Pot naju vodi do 650 kilometrov oddaljenega Ulangooma, prvega večjega mesta v nadaljevanju poti. Mesto je na severozahodu države, v smeri, od koder piha veter ... že stoletja ... tako da bo zagotovo pihalo tudi naslednje dni. Upava, da do naslednjega tuša prideva v tednu dni.

Naprej: Maratonska etapa proti zahodu