Teden
mongolske realnosti - pesek, rebra, veter in visoki prelazi!
Tukaj res noben kilometer ni podarjen. Poleg tega je včeraj
dokončno "riknila" še moja zadnja feltna in danes
smo jo sredi gužve na tržnici zamenjali za kitajsko :). Mongolija
je čudovita, mesta pa umazana, prašna, ljudje radovedni in
na
trenutke za naše pojme že preveč vsiljivi. Padla sva na mongolsko
povprečje hitrosti - 12 km/h, več ne gre. Pišem iz internet
kafeja, ki so ga Mongolcem podarili Indijci!
7. DAN:
Iz luksuznega hotela v pravo mongolsko divjino, čeprav nama nepričakovano
Mongolci "prišparajo" še 52 km makadama. Do Bulgana so namreč
potegnili asfalt, pa še prometa je bilo malo, le cestni kamioni
so nama trobili. V Bulganu si privoščiva klasični meni: meso,
jajca, zelenjava in krompir, vendar vse skupaj je tako mastno,
da mi še dober del popoldneva leži v želodcu. Do konca tedna
že obupam nad mongolsko hrano in se raje zanašam na polento
in polnozrnati kruh s priboljški, ki jih dodatno kupiva. Trgovine
v majhnih vaseh imajo vse vrste čokolade, ki zajema kakšne
tri četrtine trgovine. Kaj pametnega za kolesarski trebuh in
mišice, ne najdeš!
Slika 1: Marko in njegove mongolske
kolegice.
Malo po tem, ko se po Bulganu posloviva
od asfalta, naju dohiti Mejet, najin prijatelj, ki nama je priskrbel
garantno pismo. Dva Francoza pelje na Hovsgol Nuur. Že prejšnji
dan sva razmišljala, da bi mu lahko naložila odvečni del prtljage
- vsaj kakšnih 20 kg hrane, ki jo imava skoraj za celo pot in
je naslednje dni ne bova potrebovala. In to priložnost z veseljem
izkoristiva. Pelje nama jo do Morona - več kot 400 km. Šele kasneje
vsakodnevno spoznavava, koliko nama je to pomenilo...
 
Slika 2: Ob poti
je vedno več ovoov - kupov kamenja, okrašenih z raznobarvnimi
rutami.
Slika 3: Molilne
zastavice, ki prav tako najdejo svoje mesto na ovu, ob vetru
"pošiljajo"
molitve.
Zvečer, ko postavljava šotor v ozki
dolini, nedaleč stran od gerov in živine, imava prve obiske.
Fantiča bi rada, da jima Marko napolni zračnice. Škoda, ker nimava
s seboj tistih starih gum, "rabljenih", a za njihove razmere
še vedno odličnih. 8.
DAN:
Izredno težak dan na mongolskem makadamu. Več kot 50 km, od tega
prvih 30 v klanec, goniva proti vetru. Tako je šumelo okoli glave,
da človek še lastnih misli ni slišal. Pokrajina se je spet spremenila
v bolj pusto. Dan nama je popestril le prvi resen kandidat za
mongolskega Bertija, ki je z nama pretekel prvih 30 km.
Slika 4: Ob kolesarjenju občudujeva ogromne kamione, ki se dobro
znajdejo na slabih mongolskih cestah.
 
Slika 5: Glavno prevozno sredstvo
zato ostaja motor.
Slika 6: Prvi resni kandidat za
Bertija.
9. DAN:
Zamenjava toliko različnih pokrajin, da je težko opisati. Do
kosila doseževa Selenge, največjo mongolsko reko. V njeni bližini
rineva čez sipine in se počutiva, kot da sva nekje v Sahari.
Popoldne je obupno vroče in sonce imava ves čas na levi, tako
da sva že povsem ožgana. Na križišču iz mesta Hutag Ondor srečava
voznika in ga vprašava po poti do Hovsgol Nuura in pravi, da
ja, saj ni tako daleč - kakšnih 220 km. No ja, se kakšnih 4,
5 dni, pa bova tam, si misliva in se potiho nasmehneva.
 
Slika 7: Na popoldanskem
soncu potrebujeva popolnoma zaščito, saj so se na koži že pojavili
mehurji.
Slika 8: Znak, katerega pomen sva spoznala šele čez čas - delgur
namreč pomeni trgovina. Kje že?
Slika 9: Zaenkrat nama mongolska brezpotja
na glavnih cestah ne povzročajo težav.
Sva na področju, bogatem z lesom,
zato ima večina prebivalstva lesene koče, namesto gerov. Tudi
midva se utaboriva v gozdu macesnov in brez, čuva naju Berti,
ki ga je danes na vročini kar "matralo", vendar je res izjemno
vztrajen. Zvečer je spil liter vode, ki sva jo dobila pri cestnih
delavcih, in pojedel konzervo rib.
10. DAN:
Po nekaj kilometrih čuden zvok v mojem zadnjem obroču. Ugotoviva,
da je počen. Do Morona morava priti, še dobrih 200 km, druge
ni! Cesta nato postane prijetna, najprej malo navzgor, potem
se kar nekaj časa spuščava. Prvič spoznava nepregledna prostranstva,
ko zgrešiva pot. Pravijo, da je glavni orientir v Mongoliji -
občutek ne glede na vse moderne pripomočke! In res naju na koncu
pripelje na pravo pot. Tako sva v dobrodelne namene podarila
le 5 km. Ustaviva se v obcestnem bazarju, kjer kot po pravilu
na DVD-ju vrtijo mongolske slagerje. No, niso ravno nekakšen
balzam za ušesa, pa tudi ne poseben teror. Bedaka pojeva kompot,
napolitanke, čips in spijeva cel liter pijače, potem pa čez slabo
uro zarijeva v strm klanec pri 30 stopinjah. Marko vse dobro
prenaša, meni pa v želodcu naravnost zavre in do večera ne pridem
k sebi, čeprav noge kar dobro ubogajo.
 
"Najin" pes v enem dnevu "zatamani" še drugo
ovco, tako da ga odsloviva, ko ugotoviva, da v Mongoliji
pa mogoče le ni tako dobro imeti psa, kakor v Južni Ameriki. Najlepša nagrada
za dolg vzpon je spust, na katerem si polomiš noge, zobe
in
še kaj. Malo čez sedem sva v mestu, kjer naju že kot po pravilu
gledajo kot zombija. Še dobro uro potrebujeva, da vsaj za
silo sestaviva jedilnik in najdeva kamping mesto v mivki ob Selenge.
11. DAN:
Sredi dneva taboriva v zavetju suhe rečne struge! Veter piha
z vso močjo in po pesku, po katerem Marko pravi, da delava
tako globoke brazde, da bi lahko posejali krompir, res ne moreva
napredovati. Malo prej sva se ustavila v vasici z nekaj geri
in po nekaj trenutkih naju povabijo medse. Na mizi je tradicionalen
čaj, ki ga imajo vedno na lagerju. Gre za mlečni čaj, pri katerem
bi bilo vse lepo in prav, če ne bi bil slan. Zraven postrežejo
še ... uh, si mislim, piškotki bodo, ko ena izmed žensk potegne
iz omare zavezano culo, vendar ... Mongolija vedno znova preseneti.
Marko pripomni, aha, to je ta njihov posušen sir. Baje da izgleda
kot kamen in tudi takšen okus ima. In še res je! Čez nekaj
minut je v velikem kotlu na gašperčku sredi gera, voda in
v njej kosi tako mastnega mesa, da bi ga pri nas dali kvečjemu
mački ali pa ptiču na drevo. Ustrašiva se, da bi to moralo
končati v najinih želodcih in ne glede na veter, ki se je razbesnel
zunaj, greva naprej. Malo naju čudno gledajo ... kolesar bi
na splošno ob njihovi hrani težko prevrtel številne kilometre
in prelaze, saj je hrana energijsko revna in precej mastna.
 
Slika 13: Tudi ko taboriva v rečni
strugi, imava obiske.
Slika 14: Vodo v mestih delijo v razdelilnicah.
1 liter stane 1 tugrik. Celo popoldne tiščiva v veter. Izgleda
tako, da si kaj takšnega ne predstavljaš niti v najbolj groznih
sanjah. Res nekaj za ubit psiho! Ob letu osorej, ko sva prispela
v La Paz, torej dan, ki ga nisva ravno sanjala. Zvečer se v Tosontsenglu
ustaviva kar v prenočišču, ki je dober obliž, da nama ni potrebno
postavljati šotora. Le vode nimajo in tako zelenega tuša!
12.
DAN:
Večji del dneva premagujeva kilometre do 1750 metrov visokega
prelaza. Startava sicer na približno 1200 metrih, sploh pa sva,
odkar sva prispela, skoraj ves čas nad tisoč metri. Ko sva že
na vrhu in se pogled odpre na malo turkizno plavo jezero, se
pred nama odpre še en prelaz in ko že misliva, da naju čaka vsaj
en vršiški DH, ni nič od tega. Cesta spominja na staro varianto
na Uršljo goro (za Korošce) ali na Kokoško (za Primorce). Šele
zadnjih 10 km pred mestom, kjer naju počastijo z asfaltom, gre
nekoliko lažje.
Slika 15: Poleg
vetra so najin sovražnik tudi številna rebra na slabem makadamu.
Ob prihodu v Moron, prvo večje mesto,
odkar sva zapustila Erdenet pred skoraj tednom dni, sva razočarana.
Skrita
sva v oblak prahu, ki ga dviguje veter, vse naokoli so smeti.
Komaj najdeva najin ger, v katerem naju čaka odvečna prtljaga.
Res zlata vrednih 400 km! Za nama je peklenski teden, ki ga želiva
proslaviti vsaj s solidnim "šniclom", toda žal, ne
v Mongoliji. Res se nama kolca po Argentini!
 
Slika 16: Tipična okrogla dvorana,
ki v vsakem mestu naznanja rokoborske tekme.
Slika 17: Moron spomini na nekdanje čase. 13. DAN:
Ni čudno, da ne kolesariva, saj je najin 13 dan na poti. Zjutraj
je Marko ugotovil, da je moja zadnja feltna dokončno rekla slovo
in v dopoldanski gužvi na tržnici smo zadnjo prepletli na sprednjo,
spredaj pa sem dobila nekakšen kitajski "fejk". Upam,
da bo zdržal mongolske napore. Čeprav je nedelja, pri Mongolcih
vse funkcionira kot na normalen delovni dan. Še šolska dvorišča
so polna vreščeče mladine, pošta in govorilnica delata 24 ur
na dan, internet tudi. Vsaj nekaj!
Slika 18: Plava feltna na plavem
biciklu. Vsaj stilsko usklajeno!
Po včerajšnjem obupnem iskanju šnicla,
danes udariva drugo taktiko. Na tržnici kupiva dobro kilo mesa
za slabih 5 dolarjev, krompir, zelje, korenje in paradižnik.
V geru narediva pravo nedeljsko, slovensko kosilo: pravo zelenjavno
juho (ne iz vrečke), solato, pražen krompir in pečeno meso. Sliši
se smešno, toda zlata vredno. Potrebovala sva sicer kar nekaj
časa, saj vode ni, tako da je potrebno vse skupaj improvizirati
s plastenkami vode. Je pa res, da sva imela ob sončnem dnevu
v geru pravo savno, ko sva zakurila v gašperček, ki je kar poskakoval
od ognja, da sva lahko pripravila vse dobrote.
 
Slika 19 in 20: Najpopularnejši
mongolski šport rokoborba ima prostor v vsakem mestu.
Naprej: Beli in plavi biser
|
