Za nama je slab prvi teden kolesarjenja. Slab po dnevih in dober po doživetjih! Prva ugotovitev - Mongolija ni ravninska, ampak je treba krepko gor in dol. In druga - veliko sva se naučila že lani, zato nama je letos lažje...

1. DAN:
Spakirava torbe in ugotoviva, da imava kar nekaj robe. Pomagata nama Stani in Richard, ki večino najine prtljage znosita iz 4. štuka. Povesta nama, kako so Mongolci radovedni in kako radi kukajo v šotor. Na začetku sva okorna na težkih kolesih, vendar v spremstvu izkušenih kolesarjev nama gre lažje. Ob odhodu iz mesta se izkaze, da mongolski vozniki le niso tako nevljudni, saj imamo na Peace Avenue, glavni ulici Ulaanbaatarja, kar svoj pas. Od Stani se poslovimo na Sukhbaatar Squaru, Richard pa naju spremlja iz mesta. Vsi imamo v ustih okus po pesku in smogu.

Slika 1: Na Sukhbaatar Squaru v središču glavnega mesta se okoli naju nabere kopica radovednežev.

Slika 2: Slovo od Richarda, ki se nama je pomagal prebijati skozi promet glavnega mesta.

Takoj spoznava, da Mongolija ni ravninska in pozno popoldne se ustaviva v prvem večjem kraju, da nabaviva vodo. Lokalni pijanček je izredno nasilen, kar utrga nama zastavo s koles in umiri se šele, ko mu da Marko eno pošteno na gobec. Ni druge! Prva izkušnja ni ravno najboljša.

2. DAN:
Lepo, nepremrzlo jutro po precej vetrovni noči. Karto za celodnevni "polet" sva kupila že pred dobrim letom, ko sva gonila na Ognjeni zemlji v veter. Že drugi dan postaviva mongolski rekord 143 km - na asfaltu, seveda. Pusta pokrajina, geri in živina počasi izginjajo. Popoldne se dvigne na okoliških vrhovih pravi peščeni vihar. Utaboriva se ob reki, na čudovitem kraju. Ponoči tako piha in dežuje, da morava oba "držati" šotor, da nama ne bi vsega polomilo.

Slika 3: Končno! Vsaj enkrat nama piha v hrbet.

Slika 4: Postanek s skupino mongolskih profesionalnih kolesarjev.

3. DAN:
Ob desetih se vreme končno ustali in startava v nove klance. Voziva se čez obdelana polja, za kosilo pa se po 45 km ustaviva v obcestni gostilni, kjer jeva odlično govejo juho. Nekaj mesa ostane še za večerjo. Obrok naju stane po 1 dolar. Nato želiva zaviti proti samostanu Amarbayasgalant, enemu najlepših samostanov v Mongoliji, vendar si po 3 km obupne plaže (plaže so sicer ponavadi prijetne in lepe) premisliva in se vrneva na glavno cesto. Kar je preveč, je preveč! Vreme se ves čas spreminja in v enem dnevu doživiva tudi do deset letnih časov ;).

Slika 5 in 6: Muhasto vreme nad prostrano mongolsko pokrajino.

4. DAN:
Zbudiva se v čudovito jutro po prvi noči spanja, ki je vredno človeka (brez hrupa avtomobilov in vetra). Dan se izkaže za dan popolnega odklopa, ko kolesariva proti že omenjenemu samostanu po drugi poti - po tako imenovani cesti iz zemlje (earth road), 35 km z glavne ceste. Tura bi bila vredna vsega spoštovanja že z gorskim kolesom, kaj šele z vso najino "kramo" - mojim cca 55 kg težkim kolesom in Markovim cca 80 kilogramskim.

Slika 7: Takoj, ko zagledava samostan, naju čaka poseben ťsprejemŤ - domačin s kolesom pridrvi do naju, da bi nama ponudil prenočišče.

35 km je res napornih, saj so pred nama številni težki vzponi po slabi cesti, ki pa je sicer še vedno solidna. Vmes naju po več kot dvajsetih stopinjah preseneti še sneg. Pogled na Amarbayasgalant je res fascinanten, saj gre za najlepši arhitekturni kompleks v Mongoliji. Menihov je tam le še nekaj deset, medtem ko jih je bilo leta 1936 kar 2000. Lezi v čudovitem gorskem okolju miru in spokoja. Spiva v turističnem geru za 1 dolar - oba, pri čemer nama zakurijo,postrežejo vodo, vabijo v druge gere na čaj in večerjo ... vmes še jahava, domačini kolesarijo z najinimi kolesi ... skratka, popoln odklop.

Slika 8 in 9: Pogled na arhitekturno mojstrovino - samostan Amarbayasgalant.

5. DAN:
Po isti poti se vračava nazaj na asfalt. Pot naj bi bila namreč krožna, vendar temu ni tako. Vsaj nekaj ugotoviva, da se tudi na slabih cestah in strmih klancih že kar dobro znajdeva. Ko prideva na asfalt, nama je kar žal in v dolgočasnem popoldnevu "drgneva" asfaltno cesto. Dopoldne sva se enkrat ponovila jahalne vaje in se potepala pri domačinih ter se povzpela na hrib nad samostanom, od koder je čudovit razgled.

Slika 10: Simboli budizma - molilni mlinčki se bleščijo v večernem soncu.

Slika 11: Na vrhu hriba obesimo molilne zastavice - za uspešno nadaljevanje poti.

6. DAN:
Ko sva že mislila, da bova zadnjih dobrih 50 km do Erdeneta prekolesarila brez težav, se nama je na pot postavil stari "prijatelj", veter v prsa. Tako je bil nedeljski izlet v sicer čudovitem vremenu kar naporen, pa še ugotovila sva, da se raje potepava po brezpotjih, ki jih bo v naslednjih tednih se na pretek.

Spiva v Erdenetu v luksuznem hotelu, kjer za sobo in zajtrk odštejeva 20 EUR za oba! Res je lepo biti v državah, kjer si za malo denarja car ;). No, v naslednjih tednih bova carja v šotoru!!! V Erdenetu se konca asfalt, torej spet nekaj za naju in pred nama je dobrih 400 km do Morona, ki bo naslednja večja postojanka pred napadom na Hovsgol Nuur, mongolski jezerski biser.

Naprej: Nedelja, 20. maj 2007 - Moron (923 prevoženih km) - Peklenski teden