Že gledam na uro, kateri datum je. To pomeni, da sem že v pravem potovalnem ritmu, čeprav šele jutri zapuščava Ulaanbaatar. Pred nama je prava mongolska dežela, polna presenečenj...

O presenečenjih sva se pozanimala pri Riku, Nizozemcu, ki ima potovalno agencijo Tseren Tours (www.tserentours.com) v mongolskem glavnem mestu. Zeljno naju pričakuje, da po dveh mesecih prineseva sveže informacije o kolesarski situaciji po mongolski divjini. Pove, da je že kolesaril po Sloveniji in da tudi letos pričakuje nekaj slovenskih skupin. Priporočila sta nama ga Richard in Stani, francosko-angleški par (www.velomad.com), ki ravnokar zaključujeta svoje 7-mesečno bivanje v mongolskem glavnem mestu. Tu sta se ustavila na svoji 5-letni poti okoli sveta, saj ju je zaradi nekaterih drugih težav v Mongoliji presenetila zima. Prihodnji ponedeljek bosta odkolesarila naprej proti Kitajski. Zdaj se z Markom že šaliva, da se mi kolesarji kar nekako zavohamo in res, nismo dolgo govorili, in že smo ugotovili, da poznamo Alastairja, Daisukeja, Lukata in Manco pa Dejana... svet je res majhen in prijazen, čeprav nad Mongolci in Ulaanbaatarjem nista bila posebej navdušena.

Dopoldne sva v rekordnih 20 minutah uredila vse potrebno za podaljšanje vize. Zunaj države je nemogoče dobiti dvomesečno vizo, ko pa si enkrat tukaj, je to le se vprašanje 61 dolarjev in nekaj tisoč njihovih tugrogov in že te vzamejo za svojega za nadaljnjih 30 dni. Ko sva ob prihodu menjala denar (dolarje), sva postala milijonarja, saj sva za tisoč dolarjev dobila dober milijon tugrogov. Marko je rekel, da bi potrebovala balirko, toliko denarja je bilo ;).

Pomlad se tu v severnih krajih šele prebuja, vreme pa je izredno spremenljivo. Medtem ko je bilo v soboto čez 20 stopinj, se je danes shladilo vse do dobrih 10, ampak se vedno bolj prijetnih kot vročina, ki naju je pozdravila. Prve dni sva namenila zgolj prilagajanju malo na čas, malo na razmere in pripravam na 2-mesečno avanturo. Ogledala sva si številne prireditve, ki so v soboto potekale ob koncu šolskega leta (slava Mongolcem, do 1. septembra imajo prosto), se prebijala čez prehode za pešce pri nemogočem prometu in se dobro založila s hrano za naslednjih 60 dni.

Slika 4: 30 kg hrane iz Slovenije za dolge kolesarske dni

Slika 6: Tradicionalni mongolski geri sredi mestnega vrveža

Pred nama je torej dežela, velika za 80 Slovenij, midva pa se odpravljava na njen severni in zahodni del. Računava, da bova imela internetni dostop nekje vsakih 300, 400 kilometrov - torej vsaj enkrat tedensko.

Lepo se imejte!

Slika 7: Mladi Mongolci se veselijo konca šole

Naprej: Mongolija ni ravninska...