Po mesecih priprav končno tukaj. Najprej te zdrma časovna razlika (+6), nato pa vreme, za katerega pravijo, da je toplejše kot običajno ob tem letnem času. Ker niti na eno niti na drugo nimava vpliva, uživava ob prvih mongolskih podobah v glavnem mestu...

V Rdečega bojevnika, kakor se glavno mesto v prevodu imenuje, sva kar padla, saj sva v vsega 12 urah premagala kar nekaj časovnih pasov, na letališču pa takoj po mejnih formalnostih že zagledala kolesa in ostalo prtljago. Hm, nobenega razburjenja ali bo prtljaga prišla ali ne :). Glede na to, da sva za dodatno prtljago plačala 342 EUR, je res morala priti brez težav.

Na zagrebškem letališču sva se pojavila s 150 kilogrami opreme, od tega sva jo hotela vsaj vsak po 30 spraviti na avion, ampak ... začetna cena je bila 1200 EUR, na koncu je prijazen uslužbenec znižal skupno prtljago na vsega 58 kilogramov. "Za dobre medsosedske odnose," je dejal.

Časovne pasove sva preletela ekspresno. Ko smo na moskovskem letališču vzleteli, je bilo osem zvečer, kratka noč in zgodnje jutro in že smo v Ulaabaatarju. Mejet, za katerega je Marko ves čas mislil, da je ženska, naju naloži na svojega džipa in že se peljemo po najboljšem asfaltu. Mejet vozi 40 km/h, da ne bi kolesa pri številnih "ležečih policajih" padla s strehe. Za kazen plača se 5 dolarjev, ker je, kao, preveč naložen. Da ne govorim o tem, da je privezovanje z varnostnim pasom za Mongolce španska vas. Ko smo že ravno pri prometu - pešci nimajo nobenih pravic, se pri zeleni luči moraš imeti oči na levi in na desni strani.

Popoldne na največji tržnici, ki jo imava le čez cesto, najdeva skoraj vse, kar bi potrebovala za potovanje. Številni so namreč dejali, da je v Mongolji nemogoče dobiti pametno hrano - tako sva pretovorila 10 kg pakiranega polnozrnatega kruha, 7 kg polente, 5 kg energijskih tablic in 10 paketov Isostarja. Lačna in žejna torej ne bova! Na tržnici pa se ti zmeša. Zagotovo so njene mere vsaj za polovico BTC-ja. Kitajski vpliv se čuti na vsakem koraku in taksna je tudi ponudba, tudi kolesarskih delov. Morebiti za po mestu, a za potovanje zagotovo ne dobiš nič pametnega.

Zvečer zaspiva že ob sedmih, saj sva po dveh skoraj neprespanih nočeh popolnoma zbita! Tako ali tako pa nimava ravno namena hoditi zunaj ponoči, saj že za podnevi opozarjajo, da naj bova previdna - ogromno je namreč kraj. Veliko ljudi pa na ulicah tudi prosjači. Številni nomadi, ki izgubijo živino, bodisi zaradi suše ali hude zime, pridejo v mesto za boljšim življenjem, čeprav tukaj nimajo ničesar.

Naprej: Pred odhodom v mongolsko divjino...