Konec nekega
obdobja. Je že res tako, da življenje poteka v nekem ciklu,
ko se nekatere stvari končajo in druge začnejo. Res je tudi
to, da se jih povsem, v njihovo bit, zavemo šele, ko se končajo...
Tudi s potovanji je ponavadi tako,
da šele doma dobimo ogledalo, ki nam nariše vse čudovite stvari,
ki smo jih doživeli. Tiste, malo manj čudovite, se kar nekam
skrijejo. Včeraj je po dolgem času našo deželo prekril oblačen
pas in ko sem se zjutraj zbudila, kar nisem mogla verjeti, da
ni sonca. Zgolj navada? Ljudje se dobrega hitro navadimo. Mogoče
je bila ravno zaradi tega meja med starim in novim še toliko
bolj ostra, čeprav mi je šlo vse kot po maslu. Všeč mi je, kadar
energija, ki jo nosiš v sebi, okuži tudi druge. Na trenutke se
mi zdi, da je to nekakšen del mojega poslanstva. Počutim se izpopolnjeno,
kadar lahko nekomu izbranemu dam ta del sebe. Če ga le zna priklicati
...
In v zadnjem obdobju sem doživela to, kar sem si
od nekdaj želela - uživati v trenutku, trenutkih, ki jih imaš
na voljo; trenutke, ko se dogaja in trenutke, ko moraš biti sam
s seboj, ko čakaš na nov "šus". Ali kakor napiše najin prijatelj
Peter ( www.udobnoposvetu.si):
"To, kar si, zadostuje in je dovolj čudovito, če bi le znal
vedno res biti ti - iskreno in odkrito." Vsak
človek pride v tvoje življenje z namenom, drugače bi že na kakšnem
izmed
prejšnjih križišč šel v drugo smer.
Sinoči je družinski zbor dokončno odločil, da bo
potrebno opraviti prvomajski izlet v Anglijo. Prikolica (bob
ibex), ki sva jo kupila prek e-baya, in jo nujno potrebujeva
za potovanje, kar noče priti sama do naju. Po nekaj debatah se
sestrična ponudi, da kot izkušena enoletna rezidentka te države
stvari opravi sama. Tako nama podari vsaj 36 dodatnih ur, ki
bi jih sicer eden izmed naju moral prebiti na letalu. Hvala Ksenija!
Tako ali tako je še kup malenkosti, ki jih je potrebno urediti,
in še kar nekaj sladkosti, ki jih je potrebno poravnati. Vmes
pa še Odprto prvenstvo Slovenije v namiznem tenisu za invalide
(www.zsis.si/epint),
ki me bo tik pred odhodom za 6 dni prikovalo v Kranjsko Goro.
S kolesom ob sebi in Vršičem nad menoj bo lažje.
Naprej: Padec v Rdečega bojevnika...
|
