Preživljam
čudovite dneve. Zdi se mi, da živim stoprocentno. Vem, da je
to zaradi tega, ker se datum odhoda neizmerno približuje in
zato še v nedeljo vstajam ob pol sedmih ...
Mama pravi, da nas je očitno letos
vse začarala ta pomlad. Zase ne vem, ali je to posledica lanske,
ki sva jo preskočila (šla sva pozimi, prišla v poletje) ali pa
sem enostavno tako odprta, da znam posrkati vase vsak košček
narave, mimo katerega grem. Tako ali tako ne morem več spati,
pa še lepo je gledati proti Uršlji gori, kako se odeva v prve
jutranje barve.
Včeraj sem se dobršen del dneva "podila"
po Pohorju. To so trenutki, ki jih obožujem. Ne samo zaradi tega,
ker se v primerjavi z "dolinsko" pomladjo v gorah vse prebuja
nekoliko kasneje in so šele sedaj na plan pogledali zvončki in
žafrani, pač pa zaradi tega, ker me neizmerno vleče. Ker samo
še razmišljam, kateri so tisti preizkusi kondicije, ki sem jih
imela včasih na svojem Koroškem. Pred štirimi leti sva tam tekmovala
na gorskem teku čez Pohorje. To je bilo odbito leto! Zatem je
prišel še Adventure race v Velenju, vendar s prehitrim koncem.
V nekem koščku misli sem včeraj razmišljala o tej avanturi, o
udeležbi na njej, kar se mi že dolgo ni zgodilo. To je dobro!
Ker me vleče, ker čutim, da me nesejo noge in da lahko vrtim
kolo in neizmerno uživam v naravi. Kot da si polnim baterije
za dva meseca.
Smešno, a ne. Baterije si gremo ponavadi
polnit na dopust in ne pred dopustom! Kolesarsko potovanje -
dopust? Ja in ne. Dejstvo pa je, da s praznimi baterijami na
takem dopustu
nimaš kaj iskati. V petek naju je prijatelj Tomaž
snemal za televizijo, pa je Marko rekel, da bova imela v Mongoliji
opravka z izredno slabimi cestami in skromno hrano, ki jo ponujajo
domačini. Pa sem ga zbodla, češ naj pove kaj bolj pozitivnega.
Da se bo prebujala pomlad, da bova lahko spoznavala nove kulture
in da bo, ob vsem tem, vloženega seveda tudi precej truda!
Včeraj zvečer bi morala na predavanju
na Ravnah spremljati Uroša Ravbarja. Kot nekakšen posrednik sem
se čutila dolžno biti zraven, čeprav sva njuno enkratno zgodbo
o potovanju z avtom okoli sveta spremljala pred dobrimi tremi
meseci na predavanju v Ljubljani. Pa me kliče ob petih popoldne,
da se je njegov izlet v Kamniške Alpe končal s helikopterskim
prevozom v Klinični center. Tako, povsem sprijaznjeno, da ga
bo Šiša Pangma, kamor se je želel podati jeseni, vendarle počakala
in da je tako ali tako iz takega testa, da bo slej ko prej spet
sestavil svoje koleno. Takšnih Urošev manjka. Takšnih polnih
optimizma, ki ga seje tudi v svoji knjigi, ki je zaklad resnic
vsakdanjega življenja, le da ljudje potrebujemo tisto ogledalo,
odsev, da lahko potem spet vidimo, kaj je v življenju na prvem
mestu.
Zdajle pa grem na cestnem kolesu "zaokrožiti"
Uršljo goro (Slovenj Gradec - Črna - Sleme - Velenje - Graška
gora -
Slovenj Gradec). Navdušuje me ta njegova lahkotnost, ko
gre vsa energija samo v smeri naprej ... in se v glavi pripravljam
na to, da bo šlo v Mongoliji mnogo bolj trdo. Čeprav mi je včeraj
Marko postregel s podatkom, da bova imela prvih 200 km asfalta.
To pa je res spodbudno za ogrevanje!
Naprej: Postojna - Konec nekega obdobja.
|
