Kjer smo ostali, sedaj nadaljujemo...

47. DAN:
V Tsahirju ob devetih zjutraj še vse spi, tako da imava vsak ob obisku trgovine mir. Iz tihe doline, kakor sva jo poimenovala, sva spet na glavni cesti. Makadam je utrjen, brez reber, ob cesti so postavljeni prometni znaki in stožci, drviva povprečno 18 km/h. Ogromno prometa, ogromno praha. Ker ti Mongolija nikoli ne ostane dolžna, se najin "polet" konca že po dobrih 20 km, ko spet prideva na mongolsko rebrasto realnost.

Slika 18: Vulkanska pokrajina ob Horgu.

Slika 19: Pogled v krater ugaslega vulkana.

V Tsagannuurju naletiva na češko-poljski par, ki stopa po Mongoliji. Skupaj si privoščimo kosilo v guantzu in po dolgih pogajanjih nama uspe dobiti zelenjavno juho brez obupne (če je to dovolj močna beseda) ovčetine! Kmalu po nadaljevanju zagledava t.i. Belo jezero, ki je, glede na to, da je glavno mesto relativno blizu, priljubljena izletniška točka Mongolcev, je vse polno turistov in zdi se mi, da se po obisku tihe doline kar ne moreva asimilirati v vso to gnečo. Dodatno stanje poslabšajo še številen mrčes, ki sicer ne pika, vendar dobro je imeti zaprta usta, drugače ...

Pred prihodom k jezerski obali se povzpneva še na vulkan Horgo v neposredni bližini, do vznožja katerega poteka obupna cesta, posuta z vulkanskim kamenjem, vse skupaj je podobno vožnji po pomarančah! Do jezera morava, ob pol devetih, ko imava že vsega čez glavo, še čez hrib, ki je tako strm, da kaj drugega, kot tiščanje kolesa, ne pride v poštev. Nagrada dneva je čudovit razgled na mirno, v večernih barvah odsevajočo gladino jezera Terhiyn Tsagaan nuur oz. Belega jezera.

Slika 20: Večer ob Belem jezeru.

48. DAN:
Oblačno jutro ob jezeru; očitno je vreme tu nekoliko drugačno. Iz mesta izkoristiva pred mesecem že nekajkrat "plačan polet", saj imava neumoren hrbtni veter in ob nemogočem makadamu številne ceste iz zemlje, po katerih dobrih 35 km drviva kot za stavo! Ustavi naju šele Markov "Superman", ko ga zaustavi v "bazenčku" peska in poleti čez balanco. Zakrpava odrgnine na roki in nogi ter oddrviva dalje.

Slika 21: Supermanova roka!

Malicava v čudoviti senci zelenih macesnovih gozdov ob kanjonu reke Chuulut in neposredni bližini mongolskega svetega drevesa, nakranclanega s trakovi. Najprej se pogovarjava, da bi šla neposredno kar v Tsetserleg, na križišču pred mostom pa se le odločiva - ob dejstvu, da sva le enkrat tukaj - za ponoven odhod v stransko dolino. Že po nekaj trenutkih nama odleže, saj ni več na trenutke prav nesramnih voznikov in prahu, ki ga dvigujejo. Južna cesta je namreč med najbolj prometnimi v državi. Medtem ko sva na severni srečala v povprečju kakšnih 5 avtomobilov na uro, jih tukaj 10 pelje mimo tebe v desetih minutah ali še manj.

Slika 22: Mongolsko sveto drevo ...

Slika 23: ... pod katerim se bohotijo številne stvari. Nemški križ zanje predstavlja sonce.

Spet so nad nama grozeči nevihtni oblaki in ko začnejo padati velike dežne kaplje, se umakneva v najbližji ger. Čeprav je Mongolija neverjetno prostrana dežela (velika za 80 Slovenij), je človek redko kje sam, razen v najbolj odmaknjenih predelih, Mongolci pa so izredno prijazni gostitelji in to je tisto, kar popotniku daje občutek varnosti. Vedno so namreč pripravljeni pomagati. Njihovo življenje je povsem preprosto in ko sem že večkrat na tej poti razmišljala, koliko časa včasih porabim za pripravo kakšnega obroka, ki ga potem pojemo v nekaj minutah, Mongolci ves dan delajo samo zato, da preživijo. In skoraj povsod, v vseh gerih, se življenje odvija enako. V tem je prava sirarna in po dobrem mesecu in pol jeva prvi "normalen" sir v Mongoliji. Poprej so nama namreč vedno ponujali samo obupno suhega, ki je bil samo za zobe polomit, ta pa ima mehko sredico in nekaj ga vzameva tudi za na pot. Gospodarica noče plačila, a ne moreva mimo tega. Podariva še nekaj sukancev, ki so vedno dobrodošli, jaz pa hčerki še holahopke, ki jih tako ali tako ne bom več potrebovala. Joj, koliko tega je še v domači omari ...

Slika 24: ... Mongolija...

Pozno popoldne je umito, mešanica sonca in dežja poskrbi za mavrico. Polna lepih vtisov vrtiva dlje po odprti dolini. Ob večerji imava spet čudovit razgled na barvno nebo. Zdi se, da tu v Mongoliji tudi oblaki dlje časa sijejo v večernih barvah.

49. DAN:
Po dolgem času sončno jutro in odpraviva se naprej po dolini. Zdaj sva že tako izkušena in toliko si upava, da jo namesto čez prelaz udariva kar ob reki naravnost. Izplača se, saj je cela dolina posejana z geri, tako da imava ves čas družbo, saj cesta enostavno poteka levo in desno - od gera do gera. Ustaviva se ob enem izmed njih, pri katerem ravno potekanje striženje ovc, koze pa so "sestavljene" skupaj pripravljene na molžo. Sledi obvezno povabilo v ger - čaj in sir. Stvari gredo iz boljših na boljše! Poskusiva namreč sir, ki je povsem svež, nekakšna zbita skuta in ko pripomniva, da je res odličen, dobiva cel "hlebček" za seboj. Podariva sukance, bonbone, vžigalnik in kremo za obraz. Mongolske reke brez klora so tako blagodejne za kožo, da kreme že skoraj dva meseca sploh ne potrebujem.

Slika 25: Sirarna v geru...

Do Chuuluta je po dolini izredno vroče in komaj čakava hladne pijače. Spet naju preganja nevihta in po nekaj kilometrih iz mesta se ustaviva v enem izmed gerov, saj začnejo padati debele dežne kaplje. Po desetih minutah nas je v geru 17! In sploh ni gužve. Neverjetno. Na mizi je čaj in sir, ostali naju gledajo kot vesoljca.

Slika 26 (levo): koze "sestavljene" skupaj čakajo na molžo ...
Slika 27 (desno): ... ovce pa so ob svojo volno...

Pravo dogajanje se odvije šele zvečer, ko se skampirava ob okljuku reke in čudoviti zeleni travici. Kmalu zatem, ko kuhava, se okoli najinega šotora nabere kar devet mlajših deklet. S pomočjo slovarja se nam uspe celo pogovarjati. Ko odidejo, prihaja možakar na konju in nama prinese sir (zdaj ga imava res že ogromno) in odlično domače maslo. Kar tako, sam od sebe! Povabi naju, da se jutri oglasiva v geru. Ob koncu večerje, ko ravno pečeva majhni ribi, ki so nama jih podarili v geru, v katerem sva preganjala nevihto, se še enkrat oglasi trojica deklet in prinese še (!!!) sira in pol litra jakovega mleka. Saj ne moreva verjeti in zdi se nama, kot da sva šele zdaj v pravi Mongoliji. Vedno bolj spoznavava, da se prava Mongolija skriva v stranskih dolinah, daleč od turističnih znamenitosti!

50. DAN:
Ponoči je pihalo in deževalo, da je kar zavijalo okoli "vogalov" šotora. Zjutraj je okoli najinega šotora spet cel kup ljudi in možakar, ki nama je že prejšnji dan prinesel sir in maslo, nama prinese cel liter jogurta. Kakšen dober zajtrk! Kar nekako s težkim srcem se poslovimo, saj veva, da bi se nama lahko v tem geru dogajalo še vsaj nekaj dni ...

Slika 28: Namrat nama je prinesel sir in maslo. Kar sam od sebe ...

Slika 29: ... njegov sin pa cel liter odličnega jogurta. Navadnega seveda.

Iz doline počasi zavijava proti nižjemu prelazu, od koder sledi nor spust v sosednjo dolino, ki je ob reki povsem poraščena z gozdovi. Kako prijetna sprememba za oko, videti vse to zelenje. Ustaviva se ob reki, ki je po vsej dolini s čudovitim gozdom ob njej kot en sam prostor za kampiranje. Človek bi kar ostal ...

Kadar si želiva čimprejšnjega prihoda v "civilizacijo", se nama vedno kaj postavi po robu. Iz še ene tihe doline spet prideva na glavno cesto, ki ni nič manj prometna, kakor nekaj dni poprej. Pokrajina skoraj izgubi svoj smisel, ko se v prahu voziva proti Ih-Tamirju, od koder po številnih stranskih cestah, ki omilijo obupen makadam, "drviva" proti Tsetserlegu. Veter v prsa postaja vedno močnejši in teren vedno težji. Na koncu pa ... še prelaz, na katerem se dvigneva za 400 metrov! Nekaj serpentin so sicer Mongolci uspeli narediti, za kaj več je zmanjkalo makadama, tako da nama ne preostane kar drugega, kot potiskanje koles. Toda spust v mesto je res super in odtehta dobro uro pritiskanja v klanec! Za Tsetserleg, ki v prevodu pomeni vrt, pravijo, da je najlepši ajmag center, vendar naju ni kaj posebej navdušil. V hotelu so nama ponujali štirisobno posteljo, za katero bi morala odšteti plačilo za štiri osebe, najboljša restavracija v mestu se je zaprla že pred dobrimi tremi urami ... prihod v civilizacijo odtehta hotel angleških lastnikov, urejen v odličnem starinskem evropskem stilu.

Slika 30: Bafi si je prislužil devet zvezdic ...

Slika 31: ... zato je lastnica Bafija med zvezdami ;))

51. DAN:
Dež! Deževno dopoldne, ki zaliva "vrt". Odličen zajtrk s prvimi normalnimi jajci v Mongoliji, odličnim pecivom, ki ga pečejo sami ... Marko si za zajtrk privošči kar hamburger. Čez ziher ga ni! :)

Do Ulaanbaatarja še 5 dni - 100 km makadama in 400 kilometrov asfalta!!! Tista ta prava Mongolija je za nama ... in veseliva se zaključene mongolske kolesarske klobase.

Naprej: Epsko potovanje sklenjeno...