Lepo je začeti in lepo je spet priti na kraj, kjer se je vse začelo. Ta kraj je zdaj zasut s turisti in kar nasmiha se nama ob vseh doživetjih, ki se jih spominjava in veva, da so preveč odmaknjeni, da bi jih lahko turisti ujeli zgolj s pogledom iz kombija! Zadnji dnevi so bili bolj formalnost. Tri več kot stokilometrske etape pri več kot tridesetih stopinjah naredijo svoje, na vsakem koraku turistično razvpita ponudba mongolskega glavnega mesta pa vleče cekine! Zdržali smo vsi - jaz, Marko in Bafi, po vseh peripetijah)...

51. DAN:
Popoldne se vreme ob odhodu iz Tsetserlega vsaj za silo unese, vendar cesta je blatna in težko prevozna. Nič kaj posebnega ne pričakujeva od nadaljevanja, saj se najina Mongolija skriva za "devetimi" gorami.

52. DAN:
Marko prvič omeni možno naslednjo destinacijo. Glede na dosedanje izkušnje modro molčim ... čeprav v sebi vem, da bo tudi naslednja pot v odmaknjene kraje, kakršni so bili v Mongoliji. Tu človek res najde tisto, kar ga napolni in to je po potovanju poleg spominov in fotografij zame najpomembnejše, saj se s tem lahko hraniš do naslednje poti ...

Slika 1: Moker odlet iz Tsetserlega

Večji del dopoldneva kolesariva po "deviški" cesti, ki je že steptana in očitno pripravljena za asfalt, a glede na to, da že poganja trava ... namesto tega promet veselo poteka po številnih stranskih cestah. V Hotontu na malici Marko opazi majhen samostan in radovedno se odpraviva do njega. Trije mladi menihi nama pripravijo skoraj polurni obred in prvič doživiva budistično vero iz prve roke. Nekaj povsem novega in drugačnega. Ni čudno, da ostaneva ob prihodu v Harhorin, nekdanjo mongolsko prestolnico, ki skriva največji in najstarejši samostan na mongolskih tleh, mrtvo hladna. Preveč je turistično napihnjen in brez duše, da bi naju lahko zadovoljil pogled na zidove.

Slika 2: Budistični obred v majhnem samostanu v Hotontu, 30 km pred Harhorinom

Slika 3: Poljub največjemu prijatelju (poleg vetra!)

Zvečer narediva še dobrih 25 km iz mesta in doživiva čudovit prizor - na eni strani sonce, na drugi polna, oboje nekje na isti višini, vmes pa samo midva na biciklu in najini senci.

Slika 4: Erdene Zuu, največji in najstarejši mongolski samostan ... vendar brez duše

Slika 5: Kamnita želva, ki je nekoč označevala meje stare prestolnice. Danes v njeni bližini prodajajo številne spominke.

53. DAN:
Dolg dan in malo težji, kot sva pričakovala zjutraj, ko naju je na kolo priganjal hrbtni veter. Vozila sva se po "turističnem raju", saj se je skoraj na vsakem kilometru dogajalo kaj za turiste. Prometa je bilo toliko kot poprej v celi Mongoliji skupaj. Ves dan je bilo izredno vroče in v prvi senci sva srečala prvega kolesarja na poti. Guy, starejši Francoz, je bil light weight kolesar, kateremu sva zaupala najine najljubše lokacije. Ko smo se poslavljali, me je poljubil, češ da v naslednjih treh mesecih zagotovo ne bo srečal tako simpatične kolesarke :). Šele kasneje sem razmišljala, da si je mogoče tudi sam v tistem trenutku zaželel družbe, hkrati pa z najinega vidika, da tistega, kar imamo, tako ali tako ne znamo ceniti ... čeprav se mi zdi, da sva se tudi te lekcije na tej poti dobro naučila.

Slika 6 (levo): Guy, nekoliko starejši Francoz, je bil po skoraj dveh mesecih potovanja prvi kolesar, ki sva ga srečala.
Slika 7 (desno): "Me ni ni!" Mladič žerjava, ki se je skril v travo in se pretvarjal, da ga ni. Markov objektiv ga je vseeno našel.

Slika 8: Mongol Els – peščeni pas, ki sega najbližje Ulaanbaatarju

V naslednjem kraju, le dobro uro zatem, sva v guanzu srečala Britto in Georga, Nemca na popolnoma novih kolesih in torbah kot iz trgovine. Skupaj smo kosili in spet sva za naslednji mesec njunega potovanja predlagala nekaj najinih ljubih lokacij. Nasmejali smo se, ko sta dejala, da sta prebrala, da se nikjer ne da dobiti toaletnega papirja in da ga imata ogromno. Čeprav sva se imela v Mongoliji nepozabno, jima nisva popolnoma nič zavidala položaja. Temperature so namreč vsak dan višje, ozračje pa vedno bolj suho (in tudi reke), kolesar pa v tem vremenu potrebuje vsaj 5 litrov vode dnevno.

54. DAN:
Veter naju je že zjutraj postavil na realna tla, kakor tudi vročina, ki je bila obupna. Po nekaj kilometrih sva prišla na del ceste, ki ga prenavljajo. Zdi se mi, da sva vozila kot v transu, saj je bilo noro vroče, pa še nekaj klancev sva morala preplezati. Do Luna sva jih premagala 70. Vmes sva srečala ameriško družino, ki se je želela slikati z nama, popoldne pa se je situacija še nekajkrat ponovila. Šalila sva se, da zdaj namesto obiskovanja gerov postajava atrakcija za druge turiste, ki so se v trumah valili po prašni dolini.

Slika 9: Popoldne v prašni dolini. Zvečer porabiva cel paket toaletnih robčkov in še vedno ne ustrezava higienskim standardom. No, mogoče mongolskim …

V Lunu najprej spijeva vsak 1,5 l tekočine, nato pa najdeva simpatično restavracijo s teraso. Pojeva in še skoraj dve uri uživava v senci. Ko se drugi turisti odstranijo, se kar razlezeva čez klop in zaspiva ter polniva baterije za popoldne. Vse je že nekako v znamenju prihoda v glavno mesto, ko nama je že vseeno za "vse", čeprav nama manjka še dobrih 100 km.

Slika 10: Zadnje dni nama družbo dela polna luna.

55. DAN:
Vedno je težko kolesariti, ko imaš v glavi samo eno misel - cilj! Zato je vedno boljše zamenjati "program" in cilj nadomestiti s potjo, kakor je dejal že Nejc Zaplotnik. Tako skušaš pot do cilja čim bolj obogatiti in cilj doživeti v čim lepši luči. Težko - po točno 100 kilometrih zadnje etape, ki sva jih zmogla do 14. ure. Vstala sva namreč že ob pol šestih; kdo pa bi lahko spal na zadnji dan. Kakor ti je lepo, tako težko tudi čakaš konca ... čeprav bo že jutri zjutraj čudno, ko naju nič ne bo priganjalo na kolo. Zadnjice so od slabega makadama pošteno nažulene, a kar nekako greš skozi, pozabiš in misliš naprej. Kilometri pa se vlečejo. Če bi šla še enkrat, bi del poti, ki sva ga premagovala v zadnjih dneh, zagotovo izpustila. Preveč prometa in preveč nezanimiva cesta, ki je šla danes kot za stavo goooor in dol in goooor in dol, čeprav je zgledalo ravno.

Slika 11: Sukhbatar Square! 3483 km. Krog je sklenjen ... po 55 dneh.

Nasmeh, ko skleneva mongolsko "klobaso" in pogled nazaj, kjer se je vse začelo. Toliko se je zgodilo, da se zdi kot cela večnost ... borba z ulaanbaatarskim prometom in požiranje smoga. Nič več ptic, brezhibno plavega neba in neskončno zelenih travnikov ... pošteno kosilo v mestu, kjer lahko dobiš vse ...

Jutri še nekaj UB-jevskih utrinkov ... v torek odlet iz Mongolije, 20 ur "postanka" v Moskvi in pristanek na domača tla v sredo.

Veliko je ostalo še nezapisanega ... in bo našlo mesto na najini strani v prihodnjih dneh ...

Sain bainuu Slovenija! Se vidimo!

Nazaj: Dnevnik s potovanja