Devet dni, devet zvezdic. Za Kitajca. Za Bafija. Za gospoda Bafija, kakor je med tem časom postal iz GBAFIJA :). Neumno za kos železa, a tako pomembnega, ko sva v zadnjih devetih dneh gledala številne kombije, ki so se natrpani vozili mimo naju. Ne, to ni pravo potovanje, zato sva hvaležna "Kitajcu", da je vzdržal z nama. Težko je opisati zadnjih devet dni - ne vem, se je "ulegla" kondicija, se poznajo "višinske priprave", jih mora človek res dobiti po glavi, da zna potem vse skupaj bolj ceniti ali pa je bila pokrajina res tako lepa. Najbrž vse skupaj in vsakega po malem je pripomoglo, da se nama je zdelo, kot da prej sploh nisva bila v Mongoliji in da sva jo šele sedaj doživela v dno duše. Save the best for last? Še pet dni do Ulaanbaatarja (cca. 100 km makadama in 400 km aslfalta).

42. DAN:
Jutro in dopoldne je bilo kot pravljica. Počutila sem se kot otrok, ki mu kupijo novo igračo. Noge sem imela malo predolge (oziroma "zic štango" malo prekratko), Marko pa je na mojem kolesu "visel" čez balanco, saj mu je okvir premajhen. Toda kaj vse človek potrpi, samo da lahko udejanja svoje ideje!!!

Slika 1: Altai - iz muslimanskih spet prehajava v budistične kraje

Do malice nedaleč od Tayshira, kjer se je prodajalka uštela v računanju in tekala za nama po celi vasi (so naju Mongolci že prevečkrat nat..., da bi se jim kar tako pustila!), sva se spustila z 2100 na 1600 metrov in imela 53 km. Ob mostu čez reko sva srečala skupino dansko-mongolskih skavtov, ki po Mongoliji potuje z velikim starim avtobusom. Postrežejo nama s kosilom in osveživa se v mrzli vodi. Skoraj že ritual, kadar sva ob reki. Spet je namreč čez 30 stopinj in "slabost" hrbtnega vetra, ki se jo da brez težav spregledati, je v tem, da te še v obraz nič ne hladi.

Slika 2: Nasvidenje Altai! Zdaj je na vrsti Bafi. Srečna, ker sva spet na poti.

Popoldanski del se je začel z nočno moro - peskom in vročino. Kar počez sva jo udarila v nadaljevanje, saj sva po pesku tako ali tako morali potiskati kolesa. Nato sva zgrešila še odcep za Uliastay, saj je bilo na pesku "narisanih" vsaj pet cest in med njimi nobene pametne. Nekako sva le udela "glavno cesto" šele ob sedmih zvečer in se dobro uro gonila po ravnini, rahlo "postavljeni" v klanec.

Zvečer sva prijetno utrujena po dolgem času obležala v šotoru in ugotovila, da do konca potovanja ne potrebujeva več uslug gnilih mongolskih hotelov.

43. DAN:
Takoj po startu je bil Bafi potreben remonta, saj menjalnik ni delal, vendar Markove spretne roke so ga spet zrihtale na delovno temperaturo. Veter je bil najin zaveznik, ko sva lezla čez široke in dolge doline, obdane s hribi. Zlezla sva čez dva nizka prelaza in se nato več kot 10 km spuščala po dolini. Če ne bi bilo peska, bi bilo še bolj idealno. Na trenutke je bilo treba celo navzdol tiščati.

Slika 3 (levo): Pokrajina v hribih Archangai - bogata z vodo, zelena, posuta z geri...
Slika 4 (desno): Jaki, na višine in težke pogoje prilagojeno govedo ...

Pavza za malico v senčki pod skalami, kjer imava obiske. Večja družina, od katerih zna dekle dobro Angleško - no, za študentko Angleščine sicer bolj bogo, a za Mongolko OK. Dojenček, star 9 mesecev, ima kar golo ritko in njegov drugi komplet oblačil je moker. Najbrž so jih oprali kar v kakšni reki, mimo katere so se peljali.

Sledi vzpon čez prelaz, ki si tega imena (na srečo) niti ne zasluži, le pesek nama nagaja. Enako tudi na spustu. Izgleda, kot bi se spuščala v kakšno alpsko dolino. Reka v strugi sicer ni mogočna, vendar domačin nama pokaže, kje teče, tako da se lahko osveživa po vročem dnevu. Dolina je posejana z geri in noro zelena. Do večera se še voziva ob reki in "parkirava" spet ob kamnih starodavnih svetišč. Uživava v večerji na prostem ob čudovitem sončnem zahodu. Počasi prihajava v gore Archangaija, za katere vsi pravijo, da so eden izmed najlepših predelov Mongolije.

Slika 5: ... ter kolesarji (kolesarka), že skoraj privajena na mongolske težke pogoje ;))

44. DAN:
Kilometre sva si priborila že zjutraj, ko je slo gor in dol po dolini in so se magični kotički kar odkrivali pred nama. Veter je bil spet najin zaveznik. Povsod so bili posejani geri in odtenki zelene barve so se šopirili v vsej svoji barvitosti. Nizka trava (alpska stepa) je na trenutke spominjala na tepih v domači dnevni sobi, tako mehka je bila.

Slika 6: Mongolska sreča - doslej sva v skoraj 3000 km zgrešila le kakšnih 20 km.

Ob vseh lepotah nama ni bil problem nekajkrat zasopihati pošteno v klanec, saj so bili spusti prav v stilu planiške velikanke. Nekaj časa naju je morila struga suhe reke s svojim kamenjem, ko pa se je unesla, sva uživala na cesti iz zemlje. Z vrha prelaza sva se začela počasi spuščati, a nisva si mislila, da bova po čudoviti odprti dolini drsela naslednjih 25 km, samo drsela, brez napora, samo gledala in vpijala lepoto, pozdravljala ljudi ...

Slika 7: Sušenje perila po kolesarsko!

Slika 8 (levo): Mongolska sreča drugič - trgovine so odprte skoraj vedno, a od 90 do 22 le ne ;))
Slika 9 (desno): ... brez komentarja...

V Otgonu obletava vse trgovine v mestu in iz vsake nekaj prineseva. Povsod nama sledijo radovedni otroci. Le kruh je nemogoče dobiti v osmih trgovinah! Mir najdeva šele v senci bencinske postaje, kjer je malica šele ob petih popoldne. Nadaljujeva po sosednji dolini v levo, ki je prav tako posejana z geri. Cesta je dobra, veter še vedno kolikor toliko prijazen. Res uživava do osme, ko se "vrževa" pod razpoko pod cesto na otoček zelene barve. Umijeva se v "bazenčku" blizu šotora. Po 14 dneh operem lase.

45. DAN:
Kakšen dan! Kraljevska etapa, ko ti sploh ni jasno, kje si se zjutraj zbudil, kje vse sva bila in kako sva vse skupaj sploh "udela". Dobrih 50 km sva namreč vozila po brezpotju, kjer so se kolesnice na trenutke samo slutile, bila pa sva v doslej najbolj neposeljenem območju, saj je bil na začetku doline samo en ger, nato pa sva v celem dnevu srečala samo tri avtomobile - na kakšnem terenu!

Slika 10 (levo): Ob zeleni dolini se bohotijo čudovite skalne oblike ... in najina naložena bicikla.
Slika 11 (desno): Zapuščeno svetišče v Buyantu.

Že zjutraj se ob lepotah več kilometrov široke suhe rečne struge kar ne moreva hitro spraviti naprej, saj pogledi kar vabijo. Ustaviva se v Buyantu, od koder je čudovit razgled na Otgontenger Uul, 4021 metrov zasneženo kepo. Zjutraj sije v čudovitem soncu, popoldne v daljavi zagledava pravo snežno nevihto. Zapustiva široko dolino, čeprav nisva najbolj prepričana in tudi kolesnice so bolj slabe, ko se odpravljava desno. Že čez nekaj minut se k nama zapodijo štirje Mongolčki na konjih, nekoliko višje pa še dva starejša, ki nama potrdita smer. Mongolski GPS spet deluje.

Slika 12: Tokrat čez reko vleče kolesa moja malenkost. Običajno je to Markova domena ...

Teren postaja vedno bolj zahteven - gor in dol, višje in nižje ob reki, "cesta" postaja vedno bolj podobna kakšni planinski poti nekje v Triglavskem narodnem parku. Družbo nama delajo samo svizci in skakači ter reka, ki neusahljivo teče na desni. To je osnovni pogoj za brezskrbnost, saj lahko bidone "namakava" vsakih nekaj kilometrov. Vmes pojeva še "kolesarsko lazanjo".

Slika 13 (levo): Še malo in zaželela si bova pravih gorskih koles ...
Slika 14 (desno): ... ki bi nama res že zelo prav prišla! S polnim vzmetenjem ;))

Pokrajina je tako lepa, tako neokrnjena, da uživava vsak kilometer in nič nama ni težko. Na spustih paziva le luknje, ki si jih svizci kot po pravilu izkopljejo ravno sredi ceste (če si zasluži ta naziv). Premagujeva nemogoč teren, posut s skalami, grbinami ... primeren samo za kolesarje in še to bolj za tiste "nenaložene" ... si misliva, ko naletiva na avto, ki sredi te doline izgleda, kot bi padel iz vesoljske ladje. Tipa sta zarila med skale in blato ter kar čudno naju gledata, ko se "elegantno" pripeljeva. Nekaj časa še pomagava porivati, se reživa, ker ne moreva verjeti očem, potem pa dalje, saj bova drugače lahko celo popoldne z njima. Marko pripomni, da sta prva Mongolca, ki bi avto takoj zamenjala za kolo. Zvečer, ko midva že pomijeva po večerji, se pripeljeta mimo najinega šotora. Dve uri za nama! Podatek, ki govori o težavnosti terena.

Slika 15: No, očitno tudi tisti s polnim vzmetenjem ne morejo naprej!!!

Po pavzi, ko brezskrbno močiva noge v hladno vodo, naju pot usmeri v levo proti prelazu. Nad nama so grozeči nevihtni oblaki in čim prej si želiva priti čez na drugo stran. Vzpon je človeku prijazen, le na nekaterih mestih je potrebno porivati bicikla, ki sta zdaj precej lažja, saj nimava več toliko hrane, pa tudi vode nama ni potrebno voziti s seboj. Nato se strmina krepko poveča in začne se odisejada porivanja in "čakanja" na nova presenečenja. Običajno imaš pred seboj neko točko in kot po pravilu se ti nato odpre nadaljevanje poti. Oblaki so vedno bolj grozeči in na koncu greva naravnost v nevihto. Po slabih treh urah od vznožja, ki pa so minile kot v transu "borbe" s strmino in oblaki, sva na vrhu - 3012 metrov visoko! Hladno je in hitro se odpeljeva proti dolini.

Slika 16: GPS ne laže! Edinkrat v Mongoliji čez 3000 metrov.

Malo po osmi zvečer nekaj deset metrov nižje srečava dve družini. Da gredo iz UB v Otgon! Brez zemljevida, v kratkih rokavih. Pokaževa posnetke opoldanske borbe avtomobila sredi skal in premislijo si. Spust je za na glavo postavit, da vse na biciklu poskakuje od "veselja". V vsega dveh kilometrih izgubiva 500 višinskih metrov. V dolini je reka suha! Kaj zdaj? Vrtiva naprej, ko pred seboj zagledava - ali vodo, sneg ali pesek. Po nekaj kilometrih se izkaze, da je sneg! 2500 metrov visoko. Rešena sva, saj imava vodo in utaboriva se kar ob ledeno mrzlem potočku. Barve se že rišejo na nebu, ko ob pol devetih postavljava šotor.

46. DAN:
Ves dan se voziva po odprti dolini, v kateri se šele po 20 km pojavijo prvi geri. Za razliko od ostalih mongolskih predelov, tukaj geri tvorijo prava majhna naselja. Kar nekajkrat morava čez reko. Grem nekoliko naprej in kot po pravilu zgrešim pravo smer. Marko je zadaj in za mano pošlje kar "sela" na konju, ki mi preda sporočilo, da se moram usmeriti bolj levo. Poberem bicikl, "startam" in nekaj se brusi. Pa menda me ni Bafi zdaj sredi te doline, z grozečimi oblaki nad glavo, pustil na cedilu? Ne, spet je počil zadnji prtljažnik. Še dobro, da imam "sela", ki mu na konja naložim zadnje torbe in odhitim do Marka. Večino prtljage naloživa na prikolico in gremo dalje!

Slika 17: Jutro ob snegu...

V oblačnem, z nevihto grozečem dnevu drgneva dolino. Najprej imava brezplačen polet z vetrom v hrbet, potem morava kar pošteno pritisniti, da greva naprej. Prečkava številne suhe rečne struge in ogromnega kamenja imava počasi čez glavo. Izogibava se "prelazom" in jo kar ob reki mahneva dalje. Glede na zemljevid, bi že zdavnaj morala biti v mestu, ki se kar ne prikaže. Veter nama že nekaj km piha v prsa. Kar malo sva se ga odvadila. Mimo se pripelje motorist in nama "preda sporočilo", da je do mesta še 10 km. Preveč, pa še k dežju se napravlja. Margash!

Marko improvizira z mojim prtljažnikom ... ki je po nekaj dneh nošenja prtljage na mongolskih makadamih še vedno "živ"!

Zgode in prigode se nadaljujejo: Z Bafijem med zvezdami... (2.del)