Zapustila sva Olgii. Juhu!!! Po skoraj tednu dni! Kar nisva mogla verjeti. Šofer je sicer nekaj kompliciral, toda 10.000 tugrikov (8 USD) je rešilo vse probleme in že sva bila v kombiju na poti proti dobrih 650 km oddaljenem Altaju. 36 ur vožnje! Nepredstavljivo. V Južni Ameriki sva se zvečer usedla na avtobus, zjutraj sva se po 700 km zbudila na cilju. Podatek, ki pove dovolj o mongolskih cestah. Altai nama s prve ni bil kaj posebej všeč ali pa sva se v Olgiiju mogoče preveč udomačila. Toda, ko je Marko po slabe pol ure prižvižgal s tržnice in ob sebi potiskal Kitajca, se nama je tudi v Altaju nasmejalo. Z novim delovnim tednom kreneva na novo zgodbo - Marko, Urška in "Kitajc". Držite pesti!!!

39. DAN:
Zdi se, da poznava že "vse" v Olgiiju in oni poznajo naju. Na internetu se nama samo nasmehnejo, v restavraciji že skoraj vedo, kaj bova naročila, v trgovini vedo, da bova pustila veliko denarja ... navsezadnje dober občutek. Po drugi strani pa se pogovarjamo, kako so stvari nepredvidljive ... kako prej hitiš, da bi Mongolijo "obkrožil" čim hitreje in čim več videl, čim več doživel, potem pa takole obstaneš. Jutri bo namreč teden dni, kar sva prišla v Olgii. Nezaslišano za najin način potovanja in ne samo potovanja, ampak za naš hiter način življenja, ko se ne znamo ustaviti, pogledati okoli sebe in videti še številne druge stvari, malenkosti, ljudi, ki nam lepšajo življenje. Zato je to nova zgodba, iz katere sva se veliko naučila in veliko dobila. Lahko bi bila zagrenjena biciklista, ki sta obstala sredi ničesar, tako pa sva doživela Mongolijo se z druge plati.

Slika 1: Striček Ken (uncle Ken) pred "svojim" gerom v Olgiiju - razlaga nama o krajih, ki jih je obiskal še pred najinim rojstvom!!!

Zjutraj sva pred gerom naletela na se enega izmed plejade zanimivih ljudi, ki sva jih spoznala v Olgiiju. Irski Avstralec Ken ze skoraj 40 let potuje na motorju in z nama je delil zgodbe o svetu, ko se midva še rodila nisva. Pogovarjali smo se o Carreteri Austral, katero je prepotoval leta 1989 in kar predstavljala sva si, kako je moralo biti šele takrat zahtevno. Pravi, da je za Mongolijo prvič slišal pri svojih desetih letih, ko je odprl revijo National Geographic, ki so jo takrat premožnejši Irci dobivali iz Amerike. Rekel si je, da jo bo enkrat obiskal. Po štirih desetletjih potovanj po svetu pravi, da tako lepe dežele, kot je Mongolija, ni videl že desetletja. Kar nostalgija ga je pograbila, ko je dejal, da tukaj lahko vidi živali, ki jih je pred štirimi desetletji še lahko videl na Irskem, nato pa so izumrle. Dober je bil občutek, ko smo se pogovarjali in delili naša videnja potovanj, saj smo se vsi strinjali, da je za kolesarje in motoriste pot pomembnejša od posameznih postankov. Ken je v šali celo dejal, da so vodniki največje zlo, ki obstaja, saj postaneš zgolj turist, ki te vleče z ene točke na drugo, dejansko pa se vse skupaj dogaja vmes. Zdaj že več kot 20 let živi v Avstraliji, kamor je odšel s trebuhom za kruhom in pravi, da je to njegovo zadnje potovanje, saj njegova partnerka ne želi potovati z motorjem, zanj pa je potovanje z avtom, kot bi sedel pred televizorjem ;). Na ta način ne more tako doživeti pokrajine, narave in ljudi. Pravi, da je sreča najpomembnejša! Da je srečen človek največ, kar lahko imaš v življenju!

Slika 2: Po treh urah nalaganja in uri pogajanja je v kombiju agencije Blue Wolf tudi najina prtljaga.

Slika 3: Mislite, da je še kaj prostora?

Ko pripeljeva vso opremo, šofer nezaupljivo gleda in Marko ga že skoraj nekam pošlje, saj mu je dobro uro pošteno pomagal nalagati vso opremo. Dodatno plačilo in predvsem "opozorilo", da so ga v zadnjem tednu v Olgiiju tolikokrat nategnili, kot v Evropi ne celo življenje, zaležeta! Pripravljena sva sicer ob treh, odrinemo - po mongolsko, ob šestih. Nasmeh imava na ustih in niti malo nama ni jasno, kako dolga pot je pred nama. Obljubljeno je, da bomo v Altaju sredi naslednjega dne.

Slika 4: Ekspedicija na poti - agencija je poskrbela za vse, tudi školjki imamo s seboj (za fantke in punčke ;)

Narava je čudovita, čeprav le "na televiziji" in še dolgo opazujeva igro barv. Zvečer se na kratko ustavimo v guanzu, majhni obcestni gostilni, kjer jeva kazaški kruh in prvič pijeva domače mleko. Joj, koliko časa ga že nisem pila! Z nočjo se vročina nekoliko poleže, le poskakovanje na rebrih ne poneha. Za "lahko noč" obstanemo še v vodi, ki jo poskušamo prečiti, vendar že čez nekaj minut naš vojaški tovornjak vleče na nadaljevanje poti. Včasih pa je še dobro, da tej Mongolci povsod vtaknejo nos.

40. DAN:
Zbudimo se v Hovdu in doslej smo prevozili le 224 km. Ustavili smo se sredi noči, da počakamo, da se v Hovdu odpreta bencinska črpalka (ruska mašina namreč pije 20 l /100 km) in tržnica. Še dobro, da smo se ustavili, saj me je škatla za mojo desno lopatico že pošteno žulila. Brez poskakovanja na cesti je šlo nekoliko lažje.

Slika 5: Marko na tržnici v Hovdu Irki (v bistvu je Mongolka, a tako ji je ime :) pomaga nositi 40 kg krompirja in 25 kg korenčka za špansko delegacijo

Na tržnici naložimo še 40 kg krompirja, 30 kg zelja, 25 kg korenčka, 20 kg čebule in 10 kg česna. Vse to za 30-člansko špansko ekipo, ki bo v Gobiju dva tedna meditirala, midva pa se voziva v kombiju, ki jim bo dostavil vso hrano in ostalo opremo ter na litre vode, ki je tam ni. Ko človek v udobnem fotelju klikne na rezervacijo takšnega aranžmaja in potem prileti neposredno v naročje agencijskih delavcev, ki ga čakajo na letališču, se mu še sanja ne, kaj vse to potegne s seboj.

Napravi se res vroč dan in sredi dneva, ko se ustavimo v majhni vasi - če je človek v avtu, se mu še imena ne zdi vredno zapomniti (na kolesu pač, saj se neredko zgodi, da imaš ves dan v glavi tisto mesto, ki ga potem zvečer dosežeš), Markova ura pokaže 35 stopinj Celzija! Res je vroče in še avto se obupno pregreva. Ustavimo se le nekaj kilometrov iz mesta ob vodi in še oblak se potegne čez nebo, tako da postane znosno. Ko ravno začnemo pripravljati kosilo, v daljavi zagledava nemško-italijansko posadko, ki je v sredo zapustila Olgii. Hitro stečeva proti glavni cesti in ne vem, kdo je bolj presenečen, ko se zagledamo. Poveva situacijo in že mislijo, da se nama je kolo pokvarilo na tem mestu in so naju pripravljeni vzeti s seboj ... dogovorimo se, da se srečamo v Altaju in da, če nama uspe dobiti spodoben bicikel, del prtljage, ki je res ne potrebujeva, odpeljejo v Ulaanbaatar.

Pregreto ozračje nekoliko ohladi nevihta, nadaljuje pa se dolgočasna pokrajina: dolga ravna cesta, puščava z le majhnim nizkim travnatim rastjem, hribi na vsaki strani pa oddaljeni nekaj 10 km. Šofer Talgat udari eno dolgo etapo in ustavimo se šele ob enajstih zvečer, ko je do Altaja še 95 km. Preveč, da bi lahko nadaljevali pot, saj ima šofer dovolj več kot 10-urnega poskakovanja na mongolskem makadamu. Prespimo v obcestnem guanzu, katerega ravno zapuščajo lokalni pijančki. Popoldne ob kosilu smo videli, kako izgleda pijan Mongolec na najpogostejšem mongolskem prevoznem sredstvu - konju. Izgledalo je kaskadersko, le to srečo je imel, da je šel konj vedno v tisto smer, kamor ga je pač slučajno nagnilo. Po dobrih 24 urah mečkanja v kombiju lahko ponovno dodobra stegneva noge.

41. DAN:
Počitek nama je res dobro del in ob sedmih sva pokonci kot prerojena. Zajtrk z obveznim njihovim slanim čajem, ki nama že pri ušesih gleda ven in ponovno krenemo na pot. Kako nezanimivo se nama zdi Mongolijo spoznavati skozi šipe kombija in upava, da naju v Altaju čaka Kitajc, ki bo z nama pripravljen rajžati do najinega končnega cilja. Resnično si želiva tega, saj sva v kombiju bolj prepotena kot po celotedenskem kolesarjenju. Bolj ko se bližamo mestu, bolj raste morala. Spoznavava, da tudi na tej poti ne bi kaj dosti spremenila, razen enega dodatnega rezervnega dela in to je dober občutek, ko veva, da sva "vse", kar je v najini moči, naredila prav. Da sva zdrava in da bodo še nove priložnosti. Ko se čakajoč odrešenja v Altaju pogovarjava, ugotoviva, da si spričo pokvarjenega potovanja, želiva prihodnje leto še ene avanture. Očitno je bil tisti začetni krč na mongolskih cestah odveč ... čeprav se je enako zgodilo skupini treh kanadskih kolesarskih popotnikov, ki so pred dnevi startali iz Hovda in nama jih ni bilo namenjeno srečati, so nama pa drugi poročali, da so bili precej obupani. V Mongoliji začeti kolesarsko turo takoj na njihovih makadamskih cestah ni ravno usluga samemu sebi.

Slika 6: Nasmejana po 36 urah preživetih v kombiju in vesela, da so tudi jajca poleg naju še vedno cela ...

Prvi občutki v mestu niso obetavni in še ljudje naju gledajo tako čudno. Mogoče sva se jih v Olgiiju res navadila. Za hotel, ki je obupna, smrdljiva luknja, hočejo 30.000 tugrikov (25 dolarjev), drugi hotel pa je zaprt. Sita mongolskega nategovanja se čez dan utaboriva kar na ograjenem parkirišču, kjer sva umaknjena pogledom domačinov. Jaz kuham, Marko pa na tržnico - po Kitajca. Po slabe pol ure se žvižgajoč vrača z rdečim GBAF-ijem, sicer bolj otroškim kolesom, a izgleda dosti boljše, kot vsa nova kolesa, ki sva jih doslej videla v Mongoliji. In še v polivinil je zavit! Ženska kar ni mogla verjeti, da ga bom res kupil, pravi Marko. S svojega (pokojnega) kolesa premontira svojo balanco, sprednji obroč, sedež, pedala, zadnji prtljažnik, zavore in moje novo kolo za 120.000 tugrikov (cca. 100 dolarjev) dobiva vedno bolj evropsko podobo. Marko bo odslej vozil moje kolo in nanj pripel Bobija ter zložil večino prtljage, jaz in Kitajc pa jo bova počasi rajžala proti glavnemu mestu. V bližnji mehanični delavnici so mu zašvasali še zadnji prtljažnik, potolkli balanco, da je objemka sedla skupaj in obrusili Markovo sedežno oporo, da je sedla v luknjo, saj je bila originalna prekratka. Nato je na tržnici nazaj prodal še odvečne kitajske dele: feltno, balanco, blatnik in sedež za 10.000 tugrikov.

Slika 7: GBAFY - Kitajc de lux na mongolskih cestah s slovensko "pilotko"! Zaljubila sva se na prvi pogled ...

Slika 8: Kitajc de lux v novi preobleki z Markovimi še uporabnimi deli ... od Markovega kolesa je ostal le še okvir.

Po enotedenskem "počitku" torej Marko, Urška in "Kitajc" začenjamo invazijo proti glavnemu mestu - 1200 kilometrov! Če bo vse po sreči, se oglasiva po tednu dni iz Tsetserlega ... dobrih 400 km bližje Ulaanbaatarju. Časa imava do 1. julija.

Naprej: Z Bafijem med zvezdami...