Obupno se trudiva, da nama zapleti zadnjih dni ne bi uničili vsega, kar sva gradila in pregonila v zadnjem času. Bil je dan, poln takšnih in drugačnih presenečenj, iz katerih sva se naučila, da Mongolcem res ni mogoče zaupati. Moralna opora sta nama Nemca, ki tudi danes nista odletela proti mongolskemu glavnemu mestu, popoldne pa sva v nama že popolnoma domačem Olgiiju preživela z avtorjem vodnika Lonely Planet. Eno izmed njegovih zanimivejših vprašanj je bilo, kako to, da sva opazila, da višina enega izmed prelazov v vodniku ni pravilno napisana. Kako tudi ne, če sva se nanj vzpenjala dobre tri ure in nama je odleglo, ko sva ugotovila, da je visok "le" 1971 metrov in ne dobrih 2500, kolikor je obljubljal vodnik. Drugače pa sva se danes skoraj odpeljala naprej proti Altaju, skoraj dobila kolo od Angležinje in z Nemcema skoraj kupila tovornjak!

Slika 1: Nemška popotnika Marcus in Julie, s katerima smo skupaj obstali v Olgiiju.

38. DAN:
Zjutraj sva obiskala mehanično delavnico, v kateri so nama popravljali kolo. Po "evropsko" sva predvidevala, da nama bodo za prevoženih le 32 km vrnili vsaj polovico denarja, vendar tip je bil totalen kreten, kakor se je izrazil Marko. Njegov pristop, da je to pač biznis in da naj greva v Ulaanbaatar, če nama kaj ne paše, se v Evropi zagotovo ne bi obnesel. Pustil nama je grenak priokus ... po katerem sva potem razmišljala, da vendar gre le za denar in da so druge stvari pomembnejše.

Zgodbo smo razrešili popoldne, ko sva v mestu ponovno srečala Narbeka. Bil naju je izredno vesel in ko sva mu povedala zgodbo, je bil naravnost ogorčen. Kot poslovnež se je strinjal z najinim pristopom in skupaj smo odšli do Canata, lastnika agencije in gerov, v katerih sva spala in ki nama je svetoval mehanika. Po nekaj telefonskih klicih sva od plačanih 40 dolarjev dobila vrnjenih 8!!! Vsaj za moralno zadovoljstvo, če ne kaj drugega. Da je en ležaj stal 4 dolarje, nama je solil pamet, a pametnejši odneha. Za polovico vrnjenega denarja smo si z Narbekom privoščili kosilo v majhni ruski restavraciji na tržnici. Vmes sva si ogledala olgijsko kolesarsko ponudbo. Takšna žalost, da ... nemogoče s temi kolesi zlesti čez hribe do Hovda, zato sva si "rezervirala" prevoz s kombijem do dobrih 600 km oddaljenega Altaja. Že dopoldne sva se v ger kampu srečala z Angležinjo Moiro, ki je malo kolesarila na Kitajskem, zdaj pa ima težave s kolenom. Njeno kolo je bilo seveda najboljše, ki ga Olgii trenutno premore (poleg mojega ;). Nisva se mogla upreti ideji, da bi jo vprašala, če nama ga proda, posodi ali karkoli, da bi lahko dokončala pot. Marku je bilo kolo sicer veliko premajhno, a tudi to bi pretrpela ... žal nama je, pričakovano, čez nekaj ur sporočila, da mora najino ponudbo zavrniti in da bi se vseeno rada naredila nekaj kilometrov po Mongoliji. Pač poskus! Iz obupa ali kakorkoli ...

Slika 2: "Lepotice" na pročelju razpadajočega bloka v Olgiiju.

S kosila z Narbekom sva se vrnila zelo pozno. Ob slovesu nama je v šali dejal, da tokrat naj le ne hodiva nazaj, saj sva prišla že dvakrat. ;) Pakirala sva sto na uro, se pošteno skregala, ker sva morala narediti popolno reorganizacijo, da bi prišla do kombija s čim manj kosi prtljage. Do "avtobusne postaje" se je še pošteno ulilo in ko sva po norenju čez mesto prišla tja le nekaj minut pred četrto, ko naj bi kombi odpeljal, je tip hladnokrvno rekel, da pelje šele jutri!!! Ma če ga ni za užgat na gobec, je dejal Marko. To pot sem bila tudi jaz istega mnenja. Noriš, se veseliš, da končno greš ... in potem ... spet hladen tuš. Drugi danes. Na poti nazaj do gera preklinjaš Mongolce po dolgem in počez, ker balinajo s tvojim dragocenim časom in denarjem in ker se ti za povrh še smejijo v faco, ko ti povedo, da danes pač enostavno ne peljejo, čeprav je bilo tako dogovorjeno. Margash!

Slika 3: V Olgiiju nama ni hudega, saj znajo pripraviti odlične slaščice in pečejo odlične kekse ...

Toda vsak povratek v mesto nama da nekaj novega, čeprav, roko na srce, jih imava že dovolj. Na srečo je Canat Marku že pred odhodom omenil rezervno varinato, da se z njihovim kuharjem, ki s številnimi španskimi turisti za 14 dni odhaja na meditacijo v puščavo Gobi (najraje bi šla kar z njimi), na kupih hrane odpeljeva v Altaj. Vsaj lačna ne bova na poti, ki traja skoraj ves dan! Spet najdeva Nemca ;). Kaj drugega, kot nasmehnemo se eden drugemu in se šalimo, kakšno srečo imamo. Z njima je svet res lepši, pa četudi samo zaradi tega, ker veva, da nisva samo midva v dreku! Za nekaj časa sva celo navdušena nad idejo, da skupaj kupimo star tovornjak (cca. 400 dolarjev), naložimo njun avto, motor in najini kolesi ter se odpravimo na avanturo proti Ulaanbaatarju za cca. 14 dni. Popoldne sta nekoliko spremenila načrt, saj bosta dobila tovornjak iz UB-ja, pride pa šele čez dober teden in potem želita do UB-ja priti v štirih dneh in čimprej zapustiti Mongolijo.

Slika 4: ... turška restavracija pa še dodatno poskrbi za najine želodčke (na fotografiji: "zadnja večerja" pred prvim povratkom v Olgii ;)

Že zjutraj je prišla nova pošiljka turistov in ker je Blue Wolf edina normalna agencija v mestu, ki ima ger kamp in tudi restavracijo, se vsi srečamo na isti lokaciji. Med prispelimi je bil tudi avtor Lonely Planet vodnika po Mongoliji Michael Kohn. Zanimiv mladenič, čeprav po najinih ocenah za avtorja vodnika nekoliko preveč vzvišen. Na začetku je bil izredno nezaupljiv do naju, ko pa sva mu postregla z nekaj zanimivimi podatki in ga prepričala v to, da poznava vodnik skoraj tako kot on, se je začela debata, v kateri smo mu skupaj z Angležinjo Moiro postregli z nekaj zanimivimi podatki, predvsem za kolesarje. Mongolijo obiskuje že od leta 1997 in je avtor zadnje izdaje iz leta 2005. Vsaj pol leta v letu potuje in je soavtor vodnikov po Centralni Aziji in Tibetu. Kdo bi si mislil, da zajeten, skoraj 300 strani obsežen vodnik po Mongoliji, "prevetri" v vsega petih mesecih. Peta izdaja, v kateri bo tudi nekaj najinih idej, bo na policah aprila prihodnje leto.

Slika : Z avtorjem vodnika Lonely Planet Michaelom Kohnom debatiramo o kolesarskih predlogih in izboljšavah za peto izdajo vodnika po Mongoliji.

Z Markom sva ga odpeljala k Narbeku, saj so se nama zdeli omembe vredni izdelki, ki jih prodaja, hkrati pa je Narbek zalo zanimiva oseba. Ob najinem, ne štejeva več katerem obisku, se je razgovoril o lovu z orli. Povedal nam je, zakaj z orli lovijo samo pozimi. Kožuh živali je takrat namreč dosti bolj debel in uporaben za oblačila, pa tudi orli oziroma orlice so bolj lačne. Preden so sposobni za lov, je potreben nekaj tedenski trening, pri čemer mu zmanjšujejo količino hrane, dokler ptič ne prileti pod vsakim pogojem in za nagrado dobi meso. Pravi, da je mlade orle lahko ujeti in trenirati, vendar niso tako dobri lovci, stare orle pa je težko ujeti in trenirati, vendar so odlični lovci.

Naprej: Marko, Urška in "Kitajc" na nove avanture