Zgodilo se je to, česar sva se najbolj bala! Potem, ko sva vsa navdušena nad novimi kilometri ob 11. uri zapustila Olgii, sva se po vsega 32 prevoženih kilometrih in skoraj 500 premaganih višinskih metrih v glavno mesto province Bayan-Olgii vrnila (spet) na prikolici tovornjaka. Marko je ves čas pazil, da do gonilke, ki se je šele včeraj vrnila z bolniške, ni bil preveč grob, vendar očitno mongolska improvizacija ni bila dovolj dobra, čeprav sva plačala 40 dolarjev. Jutri jih bova zahtevala nazaj! 32 km ... tako dragi še kilometri z džipom niso.

Slika 1: Po 32 kilometrih ... Marku gonilka ostane pripeta na SPD čevlje! Zgodba je končana!

37. DAN:
V mesto sva se vrnila vdana v usodo! Za dodatne lušte je poskrbela skupina kanadsko-italijanskih kolesarjev, ki se po Mongoliji "podijo" s ta pravimi gorskimi kolesi s polnim vzmetenjem!!! In kombijem, ki vozi prtljago. Sanje! Z nemškim prijateljem Marcusom, s katerim smo se spoznali prejšnji večer, smo šli v nakup Urala. Marcus je namreč navdušenec nad motorji in dobro ga je bilo imeti zraven. Konec koncev sva ugotovila, da motor ni ravno tako enostaven, kakor bicikl ... dokler gre, je vse OK, ko pa obstoji ... odločila se bova jutri zjutraj, ko smo dogovorjeni za 450 dolarjev. Čeprav mislim, da sva se že odločila ...

Slika 2: Zapuščava Olgii, mesto na 1750 metrih in obdano z visokimi hribi, tako da ob odhodu v vse smeri lomi kolena.

Slika 3: Mongolska improvizacija se je pripela na Markov podplat! Za zjokat!

Marko je sicer preizkusil ruski motorni stroj in Marcus ga je pohvalil, da mu gre kar dobro, čeprav je malo cukalo ;). Vseeno se nama je zdel projekt nekoliko prezahteven, saj je potovanje po Mongoliji z motorjem slej ko prej bolj za motoristične navdušence, kakor za popolne laike, kar se tiče motorjev. Ideja je bila celo, da bi pri Italijanih zaprosila za celotno gonilko ... ali celo cel bicikel ... toda Italijani in njihova kolesa - velika ljubezen in Marko to ve, zato tega nisva niti poskusila. Sva pa pri lastniku motorja dobila najboljši kruh v mestu, saj ima v bloku (sam živi v geru poleg njega ???) pravo pekarno, kjer se bolj ali manj vse odvija ročno. Kruh pa tako dober ... kot od mame! Krušna peč, v kateri so se delale dobrote, je bila velika za eno veliko dnevno sobo. Mongolci so namreč narod kruha, kakor nama je že na letu sem povedal Otgonbat, Mongolec, živec na Nizozemskem. In kruh je tudi izredno poceni. Ostala živila so v trgovini precej draga, medtem ko se v njihovih poceni restavracijah naješ za majhne denarje. A kaj, ko dlje od ovce, ki ima obupen duh in ni niti približno dobra, ne pridejo ...

Slika 4: Naložena na tovornjak se spet voziva nazaj proti Olgiiju. Prvič greva nazaj!

Olgii sva sicer zapuščala v električnem mrku in tudi vode ni bilo po celem mestu, tako da so povsod brneli generatorji in ljudje so vodo zajemali iz vodnjaka. Olgii je namreč tako blizu ruske meje (in tako oddaljen od mongolskega glavnega mesta), da jim elektriko dobavljajo iz Rusije in kadar položnice niso poravnane - hop, ni elektrike!!!

Slika 5: Olgii brez ruske dobave električne energije - generatorji brnijo po celem mestu.

Zvečer smo z Nemcema delili nesrečni usodi - reveža sta ostala prikovana na tleh, saj letalo iz Olgiija ni poletelo zaradi premočnega vetra! Kaj takšnega!!! Polet je bil namreč predviden za tretjo uro popoldne, ko se veter najbolj razbesni, namesto, da bi leteli zgodaj zjutraj ... letalska vozovnica stane 190 dolarjev v eno smer, let pa traja tri ure. Za prevoz s kombijem je potrebno odšteti 50 dolarjev, vožnja pa traja dva dni in pol! Razdalje so ogromne, ceste bolj ali manj slabe in Mongolci so ugotovili, da je to tisto, pri čemer lahko zasluzijo! Seveda za turista vsaj v cestnem prometu veljajo drugačne cene, kakor za domačine. Če je odhod kombija predviden okoli poldneva, si lahko srečen, če boš startal nekje okoli osme ure zvečer. Kombi namreč ne odpelje, dokler ni popolnoma poln ali celo prepoln, četudi potnike pobira kar po celem mestu. Srečaš pa tukaj takšne in drugačne turiste - ravno včeraj je prišla nova skupina Izraelk, ki so nas vprašale, če se da v Olgiiju kupiti podrobne karte tega področja in tudi Lonely planet vodnik. Smešno! Vsi vodniki namreč omenjajo, da se vodnikov, zemljevidov in kakršnekoli kamp opreme ne da dobiti nikjer drugje kot v Ulaanbaatarju, ki so ga zapustile takoj po prihodu na letališče. Kdo bi razumel ...

Slika 6: Najin nesojen Ural! Vidi in sliši se dobro ... a le dokler funkcionira.

Po planu C bova nato odšla na tržnico, pregledala kolesarsko zasedbo, za katero veva, da bo izgledala kakor recimo pročelje kakšnega študentskega doma, kjer se tare ničvrednih biciklov in skušala najti najboljšega, premontirati, kar se da in iti naprej! Se vsaj premakniti! Upanje umira zadnje!!! Čeprav nama ga malo zmanjkuje ...

Naprej: Mongolcem ni mogoče zaupati...