Še en prost dan! Mogoče nama je Olgii celo všeč ;). Srečala sva toliko turistov, kot jih prej nisva v celi Mongoliji, našla še eno odlično, sicer turško restavracijo in kot izgleda bo tudi kolo kmalu popravljeno. Že cel dan se 5 mehanikov občasno ukvarja z njim in Marko pravi, da kaže dobro. Da le ne bi ležaj zdržal samo prvega strmega klanca, ki ga morava premagati ob prehodu iz mesta. Naredila sva tudi divji plan B, ki naju je tako navdušil ... a mogoče kdaj drugič. Jutri greva naprej! Tako ali drugače.

Slika 1: Nardek, 33-letni Kazak brez državljanstva - z dvema naslovoma najboljšega v taekwondoju v Kazahstanu
Slika 2: Nemško-italijanska trojica, ki Mongolijo osvaja s kombijem. Do mongolskih cest so nezaupljivi ... upravičeno!

36. DAN:
Postala sva prava mestna hrčka. Zvečer spat ob polnoči, zjutraj v postelji do devetih. Najin popotniški ritem je bil drugačen, pa saj ga bova spet hitro osvojila. Sinoči sva se poslovila od petih Izraelcev, ki sva jih spoznala v restavraciji Big Dog. Isti dan kot midva, torej v soboto, so se pripeljali iz Ulaanbaatarja; vožnja traja dva dni in pol!!! Popolno neudobje! Vedno, ko sva se ustavila za kosilo, so "nama" kaj zabrenkali, zadnji večer, ko so praznovali rojstni dan njihove lokalne prijateljice, pa počastili tudi s torto. Sinoči so po dveh dneh tavanja po Olgiiju spet sedli v kombi in se odpeljali nazaj v glavno mesto!!! Dva dni in pol! Dobrih 1500 km! Po isti poti! Neverjetno! Pa takšna doživetja ...

Slika 3: Ural, ruski vojaški motor s stransko prikolico- rezervna varianta za 450 dolarjev, če Markov bicikl ne bo usposobljen
Slika 4: Ruski džipi, ruski motorji ... podoba Olgiija, kazahstansko-rusko-mongolskega mesta

Že včeraj sva srečala dva nemška para, ki tukaj potujeta z džipom, danes pa sva popoldne naletela še na zanimivo trojico dveh Nemcev in Italijana, ki so 20. maja startali iz Munchna in prek Rusije do Mongolije premagali 7500 km. Lepo je izmenjavati potovalne izkušnje, čeprav so se nama zdeli za avanturistične popotnike kar malo bojazljivi. Kakšne so ceste, kje lahko gredo ... najin odgovor je bil enoglasen: v Mongoliji ni recepta, edina ugotovitev je, da med državno - t.i. glavno cesto in lokalno cestno infrastrukturo ni bistvene razlike. Lahko te preseneti tako ena kot tudi druga! Skupaj smo se odpravili v restavracijo Pamukale. Že ime pove, da gre za turško hrano, saj na tem področju kot že rečeno živijo Kazaki, ki so povzeli dele turške kulture. Še dobro! Po dobrem mesecu dni, odkar sva zapustila glavno mongolsko mesto, sva namreč jedla piščanca in to odličnega, na žaru! Postrežba je bila odlična, cene ugodne in večerja bo padla na takisti lokaciji.

Slika 5: Utrip tržnice v Olgiiju - ob 12. uri!!! Bilijard je glavni šport...

Vmes sva tekala od mehanične delavnice do tržnice, ki je res ogromna. Ne vem, kdaj in kam vse to prodajo! Večina stvari je kitajskih ... nekatere so malo manj slabe kot druge ... po drugi strani pa imaš občutek, da v Evropi številne "iste" stvari ničkolikokrat preplačamo. Našla sva tudi kupca za moje kolo. Spoznala sva ga že včeraj, ko sva popotniško raziskovalno potrkala na vrata povsem neopazne trgovine s spominki. Lastnik, 33-letni Narbek, naju je z veseljem sprejel in dogovorili smo se, da do danes pripravi par tradicionalnih izdelkov, za katere bova žrtvovala prostor v najinih kolesarskih torbah. Narbek je dvakratni državni prvak Kazahstana v taekwondoju. V Mongolijo je prišel že pred leti in ostal brez državljanstva, saj mu ga rodni Kazahstanci zaradi preselitve v Mongolijo niso želeli priznati, v sedanji državi pa ima vlogo v obdelavi že dobrih pet let. In je brez državljanstva, a pravi, da mu ni hudega. Podjetje, v katerem vezejo tradicionalne kazahstanske vzorce, cveti, saj ima številna naročila iz Amerike, delavke, zaposlenih ima 11, pa zaslužijo le po 100 dolarjev mesečno. Ko je pogledal moje kolo, se je takoj navdušil zanj, in če ne bova mogla nadaljevati s kolesom, ga bo odkupil za okoli 350 dolarjev. Marko pravi, da več ni vreden ... vredna je le njegova zgodovina.

Slika 6: Markov bicikl še vedno v "bolnišnici" - vmesni rezultat: industrijski ležaj na mestu ...

Slika 7: ... končna diagnoza bo znana čez eno uro (ob 19. uri po mongolskem času)

Ko smo se iz njegove trgovine vračali proti mestu, smo naleteli na lastnika Urala, starega ruskega vojaškega motorja s stransko prikolico, ki ga je bil pripravljen prodati. Dogovorili smo se že za ceno - 450 dolarjev, če Markovega kolesa ne bodo mogli usposobiti za nadaljevanje. Moje kolo prodava, kupiva Urala, Markov okvir ostane v Olgiiju, prikolico in ostalo kramo "stlačiva" v stransko prikolico in jo odkuriva v Ulaanbaatar, kjer Urala prodava po solidni ceni. Še vedno boljše, kot najem. Usoda bo znana čez dobro uro! Potem pa z nemškim parom (ja, človek res dobi občutek, da po Mongoliji potujejo samo Nemci!) na večerjo v turško restavracijo. Preizkušeno - dobro!!! Te dva Nemca sta šele pojavi. Viza za Rusijo jima je potekla v nedeljo, ko je bil mejni prehod zaprt, v ponedeljek pa z avtom nista imela več vstopa na rusko ozemlje. Avto sta pustila na ruski meji, se z motorjem, ki ga imata na strehi, pripeljala v Olgii, jutri odletita v Ulaanbaatar, kjer bosta dobra dva dni čakala na vizo.

Hm, očitno gre to vse skupaj z roko v roki z našim popotniškim duhom!

ZADNJA NOVICA: midva na biciklu gre dalje!!! Z biciklom!!! Markova gonilna os je s pomocjo 3-dnevne mongolske improvizacije popravljena!!! Jutri z novim vetrom naprej.

Slika 8: Markov srečen obraz. Po treh dneh zapuščava Olgii in z novim vetrom in popravljeno gonilko proti mongolskemu glavnemu mestu!

Naprej: Drugi hladen tuš še hladnejši ;(...