Tudi Mongolci poznajo varianto španskega manana, torej jutri! Zakaj bi danes, če lahko naredimo jutri! Tako se vedno ostajava v Olgiiju in če bo sreča mila, bova jutri krenila naprej. Markovo kolo je namreč na avto (!!!) servisu, kjer so mu secirali gonilno os skoraj do neprepoznavnosti... z obljubo, da bo stvar jutri - margash, delovala! Medtem ...

Slika 1: ... Najina trenutno največja preglavica - Markov bicikl v "bolnišnici", na avto servisu. ...

35. DAN:
Nisva mestna tipa! In "štirje zidovi"naju omejujejo! Vseeno skušava iz vsega skupaj potegniti najboljše. Tako sva dopoldne obiskala lokalno ročno delavnico, kjer ženske, ki sicer nimajo zaposlitve, vežejo tradicionalne kazaške vzorce. Čudovito! Projekt je državnega pomena, veliko izdelkov (torbice so okoli 15 dolarjev) pa gre čez lužo v Ameriko. Zdaj so na vrsti že božični izdelki. Kljub temu, da na potovanjih s kolesom obstaja prepoved kupovanja spominkov (zaradi teže in prostora, kajpak), se nisva mogla upreti nakupu, pa tudi lani sva na koncu potovanja v glavnem mestu morala za iste izdelke odšteti veliko več denarja.

Slika 2: ... Altai craft, delavnica, kjer brezposelne ženske ustvarjajo tradicionalne kazaške vzorce ...
Slika 3: ... Torbice s kazaškimi vzorci, spletene z veliko domišljije...

Po kosilu v edini pametni restavraciji v mestu z več kot 20.000 prebivalci - vsaj kar se tiče "normalne", zahodnjaške hrane, naju je lastnik agencije povabil na kratek izlet iz mesta, iz "štirih zidov". Ustavili smo se v ogromni jurti, saj Kazaki, ki kot manjšina živijo v tem predelu Mongolije, živijo v jurtah. Za razliko od mongolskega gera so jurte nekoliko večje, bolj špičaste in znotraj veliko bolj okrašene s tradicionalnimi kazaškimi vzorci.

Slika 4: ... Obisk tradicionalne kazaške džamije in zbrano občestvo, ki te brez besed sprejme medse...

Zbranih je bilo zagotovo več kot 20 ljudi, moški na enem, ženske in otroci na drugem koncu. Na tleh je bilo po prtičih razporejene hrane, s katero bi nahranili eno manjšo vas. Pridružila sva se "omizju" in naslednjo uro bila del njih. Kazaki so znani po svoji tradicionalni gostoljubnosti, hkrati pa znajo pripraviti odlično pecivo. Doma ga skoraj ne pogledava, tukaj pa sladkor stalno dosega nekam čudno nizke vrednosti ;).

Slika 5 in 6: Po dobrem mesecu kolesarske hrane se nama zasvetijo oči ob pogledu na kazaške specialitete .... ampak mamina potica je še vedno boljša!

Na sredini je krožnik z največjimi specialitetami - njihovim tradicionalnim mastnim mesom, ki ga ne bi jedla niti v sanjah, tako da raje ostaneva kar pri slaščicah. Zraven sodi čaj, ki je nekoliko boljši kot mongolski, saj ni slan, in seveda obvezna vodka. Prvi kozarček še nekako gre, pri drugem gostitelj kar ne razume, da ne bova več in tako ostane poln! Nisva plačala 120 dolarjev vize zato, da jih bova "ubogala" v vsem, kar porečejo, četudi je to njihova stoletna navada.

Slika 7: ... Američani, tradicionalni mongolski zavezniki, so "si" v Olgiiju postavili plezalno steno. Marko jo je kot nekdanji ljubitelj plezanja takoj preizkusil. Zdaj, ko nima bicikla ...

Slika 8: ... Marko z delom tradicionalne kazaške uniforme. Tudi brada bo zrasla...

Slika 9: ... Kazak, ki se mu je brada že skoraj devetkrat ovila okoli ;)...

Še en večer negotovosti kaj bo prinesel jutri! Ugotavljava pa, da sva skoraj zastonj na višinskih pripravah na nekaj več kot 1700 metrih. Zaloge glikogena se polnijo sto na uro in res je že čas, da ga kaj pokuriva!

Margash!

Naprej: Nove razsežnosti Olgiija