Po štirih dneh sva spet v mestu. Kar malo čudno nama je, čeprav sva spet spraznila zaloge. Dobrih 200 km namreč na poti ni bilo nobene niti najmanjše trgovine in v Olgii, najskrajnejšo zahodno točko najinega potovanja, sva prigonila z dvema vrečama smeti! Brez čokoladnih, marmeladnih dodatkov, kikirikijev ... sva pa dobila vsaj soliden šnicl, če bi se mu lahko tako reklo. Zadnjih 20 km do Olgiija je bila prava pustolovščina, nadaljuje pa se v nedeljskem dopoldnevu, v katerem imajo na srečo Mongolci vse odprto - Marko je namreč na tržnici, kjer skuša najti in popraviti pokvarjen gonilni ležaj!!! Če ne, bo pot nazaj do Ulaabataarja kratka in draga!

30. DAN:
Mongolske hotelske ponudbe ne zamenjava za najin šotor, ki ga lahko postaviva v najbolj odmaknjenih krajih in zjutraj naju k vstajanju priganjajo le ptici. V Ulaangomu so naju ponoči budili glasni zvoki iz diskoteke, ki je bila v hotelu, najine stvari pa je celo noč raziskovala tudi miš! Ob petih zjutraj jih je dobila po glavi z Markovo Tevo velikosti 42, a še vedno ni dala miru. Luknjo je imela kar pod Markovo posteljo in vodilo za naslednje hotelsko "udobje" je, da je soba v drugem nadstropju. Sva pa za 8 dolarjev dobila komplet oprano perilo, kar pa tudi ni kar tako. Nekaj gramov sva lažja.

Slika 1: ... Markov zadnji prtljažnik odslej dobro pričvrščen na okvir bicikla...

Ob odhodu iz mesta se ustaviva še v "švasariji", saj se Marko odloči, da si bo dal počen zadnji prtljažnik kar "prišvasati" na bicikel. Tako bo najbolj gvišno. Prvih 40 km je pred nama asfalt in ker v Mongoliji nič ni zastonj, nama seveda veter vztrajno piha v glavo, tako da sva na koncu asfalta že kar pošteno utrujena, pred nama pa je naslednji izziv. Ulaan davaa. Rdeči prelaz, visok 1975 metrov, midva pa trenutno na dobrih 1100 metrih. S ceste izgleda kot planiška velikanka, vendar kar nekako gre, saj je teren dobro utrjen. Dobre tri ure potrebujeva, da z občasnimi pavzami zmoreva do vrha. Na koncu preganjava še čredo ovac, koz in krav, ki jih domačini ženejo čez prelaz v drugo dolino. Na vrhu se dolina odpre in okoliški vrhovi so res zaviti v rdečo, kot mah poraslo travo. V daljavi se megleno vidi jezero Uvs Nuur.

Slika 2: Na vrhu 1975 metrov visokega prelaza Ulaan davaa; na vrhu je vedno "ovoo", majhno svetišče...

Proti dolini se spustiva po dobro utrjeni cesti iz zemlje in res je lep občutek samo drseti brez napora ter opazovati okoliške zelene "kepe", za njimi pa snežene gore. Vmes slučajno naletiva ravno na postavljanje gera. Tako kot se Mongolci "zapodijo" k nama, kadar naju vidijo, jim zdaj midva "vrneva". Zdi se, da gre delo zdaj še hitreje od rok in ger je postavljen en, dva, tri. Načeloma gradnja poteka okoli ene ure, nato pa še postavljanje vseh stvari v ger. Zunaj so naokoli razmetani šivalni stroj, 3 kg riža, 50 kg moke, nekaj posode za kuhanje, postelje, le malo oblačil. Res živijo skromno! V naslednjih dneh še nekajkrat vidiva postavljanje gerov, saj je očitno v tem delu ravno sezona, ko se nomadi naselijo na to področje, kjer kratko poletje traja le dobra dva meseca med poznim junijem in avgustom. Otroci razigrano tekajo okoli ali pa se podijo na konjih. Kakšne počitnice imajo!

Kampirava nekoliko višje nad Uureg Nuurom, jezerom na višini 1425 metrov, ki je obkroženo s celo plejado tri tisočakov, katerih večino šele raziskujejo. Razgled je čudovit in neprehladen večer naju v spanec potisne šele nekaj po enajsti uri. Res je lepo biti tukaj v tem času, pozimi pa ... dnevi so zagotovo prekratki!

Slika 3-6: ... postavljanje mongolskega šotora, gera ...

31. DAN:
Sanjsko jutro ob jezeru, kjer se kar vrstijo čudoviti prizori pastirjev, živali in nomadov. Obrazi so že bolj Kazaški, saj prihajava na področje, kjer kot manjšina živijo tudi Kazaki. Njihovi obrazi so veliko bolj evropski, oblačila so drugačna in predvsem mlajši sploh ne govorijo Mongolsko. Pri starejših vse doseževa z Ruščino oziroma kar "rusko" Slovenščino.

Slika 7: ... prelet čez zahodno Mongolijo ...

Malo čez poldne v mongolskem GPS-u (Ger Positioning System ;) vprašava za smer čez prelaz Bayramyn; že čez travnik do vznožja se vleče, zato si se pred vzponom privoščiva malico na čudovitem kraju. Izkaže se, da je prelaz res zahteven - premagati morava 1100 višinskih metrov. Cesta je vedno bolj obupna in do večera (zadnje naseljene kraje sva zapustila malo čez eno uro) izmenično skupaj potiskava eno kolo. Na vrhu, skoraj natanko 2500 metrov visoko, sva šele ob osmi uri!!! Nemogoče je opisati občutke, ko nemočno gledaš proti vrhu, ki se ti zdi tako blizu, a je še vedno oddaljen za nekaj ur potiskanja kolesa. Na vrhu je občutek, kot da sva v poznem večeru nekje sredi Julijcev. Sonce je seveda še visoko na nebu. Spust je kar soliden, skoraj takšen, kot bi se z biciklom peljal s kakšnega vrha v Julijcih ;). Ne, ta prelaz res ni bil narejen za ljudi - vsaj ne na biciklu!

Slika 8: ... večer ob Uureg Nuuru ...

Skampirava se v bližini prvih gerov na drugi strani prelaza in zvečer imava množične obiske. Zadnje odženeva šele nekaj po deseti uri, ko zapreva šotor in obljubiva, da se bomo fotografirali jutri. Včasih res pogrešam zahodnjaško zasebnost ...

Slika 9: ... jutranje črpanje vode za vsakodnevne potrebe ob Uureg Nuuru...
Slika 10: ... Na vrhu najtežjega vzpona v življenju - ob osmih zvečer, 2500 metrov visoko na vrhu Bayramyn davaa ...

32. DAN:
Če ne morete spati, obstaja preprost recept potiskanja težkega bicikla celo popoldne v klanec. Spala sva namreč kot ubita ;). Okoli šotora sva nato pobrala papirčke od bonbonov, ki sva jih prejšnji večer dala otrokom. Ne moreš verjeti. Midva voziva smeti s seboj že dva dni, oni pa kar po tleh. Brez sramu! Iz "kampa" na višini 2200 metrov se spustiva v dolino in ko imava "sladko pavzo", Marko pripomni, da imava opoldne toliko kilometrov, kot sva jih imela prejšnji večer na vrhu prelaza. Tu so stvari res lahko povsem relativne.

Slika 11: ... Starodavno svetišče, eno izmed številnih v zahodni Mongoliji ...

V daljavi že gledava Achit Nuur, največje sladkovodno jezero v Uvs regiji, kjer se človeku ponujajo čudoviti sončni zahodi in ribolov. Dovoz do njega je otežkočen zaradi "plaznih" odsekov. Za kosilo se ustaviva pri mostu čez del jezera in takoj je pri nama več kot deset ljudi. Marka spremljajo pri vsaki potezi - pri ribolovu (spet ni uspeha, a od domačina kupiva ribo za 400 tugrikov / 50 centov), pri fotografiranju ... Po kosilu se vedno občudujeva igro narave, ko je okoli reke vse zeleno, nato rumeno, zatem "puščava" in zadaj hribi.

Slika 12 in 13: ... Zahodna Mongolija - podobe Kazakov ...

Do večera prekolesariva se dobrih 20 km in kampirava na zelenem otočku sredi peska in mivke, zraven pa teče potok. Kaj lepšega! Ker je še zgodnji večer, kuhava kar na prostem in šotor postaviva šele ob sončnem zahodu. Riba je odlična, obiski pa spet množični, čeprav je mesto kot bi bilo izumrlo. Marko otrokom ponudi bonbone, oni pa njemu v "zameno" cigarete. Kakšen narobe svet!

Slika 14: Achit Nuur - največji sladkovodni vir v regiji Uvs
Slika 15: Domačini za ribolov uporabljajo posebne "trike" - kuščarja

33. DAN:
Čuden dan, ki se je končal prav avanturistično. Že zjutraj hitiva, da bi bila čim prej v 60 km oddaljenem Olgiiju. Takšna razmišljanja te lahko drago stanejo, ko se zaveš, da je veter tako močan, da po ravnini komaj vrtiš na najnižjih prestavah in da za kosilo še ne bova jedla šnicla v "obljubljenem mestu". S temi mesti je res čudno -na nek način si jih želiš, da si lahko spet malo oddahneš, napolniš zaloge hrane, po drugi strani pa že ves, da te čakajo smrad, umazanija in nikakvi hoteli.

Slika 16: ... Klasična razglednica mongolskega "divjega" zahoda...

Kot "nalašč" že po nekaj minutah poči zajla na mojem zadnjem menjalniku. Dobrih 15 minut in bicikel je pripravljen za nadaljevanje, zahvaljujoč Markovim spretnim rokam. Dolina se vedno bolj odpira in veter res dobiva enormne razsežnosti, hkrati pa se vedno bolj sprašujeva, kaj se dogaja v Markovi gonilki, v kateri poka kot bi mlel lešnike. Do opoldneva imava na števcu le 22 km, hitrost 9 km/h. Groza! Spustiva se v naslednjo dolino, kjer v zavetrju napolniva energijske zaloge. Pot naju nadalje pelje v sotesko, za katero Marko pravi, da bo vetrovna situacija drugačna, a ob prihodu tja je le še slabša! Veter v sončnem dnevu piha tako, da te sunki kar potisnejo s kolesa, cesta pa je taksna, kot bi se vozil po rečni strugi. Že po nekaj minutah se "skampirava" ob cesti, saj nima smisla nadaljevati. Tokrat je narava res močnejša od naju!

Slika 17: ... Otroci poletni mestni vrvež zamenjajo za počitniški ger in konje...

Po dobri uri dobiva spet nekaj poguma in kolesariva ob mogočni reki, ki spominja na pakistanske divje gorske prizore. V bitki z vetrom nama uspe prekolesariti naslednjih 10 km, a od Olgiija sva še vedno oddaljena dobrih 20 km. Nemogoče! Markovi "lešniki" so vedno glasnejši in ko startava po kratki pavzi, so dokončno zmleti!!! Gonilni ležaj je fuč, saj gre nekaj centimetrov levo in desno. Dobro v slabem, da nama ni crknil na sredini "etape".

Najdeva senco ob cesti in čakava odrešitev, ki pa je kar noče biti. Promet je skoraj ničen, saj so naju od jutra prehiteli trije avtomobili. Odločiva se, da se bo Marko odpeljal v mesto in od tam "poklical" pomoč ter se vrnil pome in po kolesi. Mimo pripelje polno naložen star ruski tovornjak s prikolico, na kateri je naložene robe za 15-člansko družino, ki je na tovornjaku. Na tovornjaku! Na strehi! Rečem mu, da naj na streho vendarle ne hodi, saj ni varno, v tem pa šofer in ostali že vpijejo, da bodo poleg vsega, kar je že bilo naloženo, naložili še najini kolesi, opremo in naju!!! Na streho! Veter ubija, dobrih 20 km se vozimo po povsem odprti pokrajini, cesta je polna reber, na katerih poskakujemo! Avantura in pol z vetrom v obraz! Preživiva! Z družino, ki se nato odpelje naprej, postanemo pravi prijatelji. Ko se spuščava v mesto, ki ima - glede na to, da je od Ulaanbataarja oddaljeno dobrih 1600 kilometrov od ruske meje pa le dobrih 200, ruski pridih, je Markova gonilka vedno glasnejša. Jutri napad na tržnico, da vidimo "koliko je ura".

Slika 18: ... Najina oprema naložena na ruski "mašini" poleg stvari za 15-člansko družino ...
Slika 19: ... Markov skok iz taksija za Olgii ;)...

34. DAN:
Večer! Še vedno sva v mestu in kakor izgleda bova tukaj tudi ostala še nekaj dni. Obisk tržnice in iskanje gonilnega ležaja je bilo zaman. Sploh pa - kakšna utopija, saj v celi Mongoliji tako ali tako ni mogoče dobiti pametnega rezervnega dela za kolo. Marko se vrača ves obupan! Če sva doslej vse rešila, bova tudi to, pravim. Pripomni, da je to doslej najtežja kolesarska poškodba, ki sva jo imela na terenu. Če bi vedel, bi poleg vseh ostalih rezervnih delov tovoril še to!!! Če bi vedel ...

Slika 20: ... Razlog najinega prisilnega počitka v Olgiiju - pokvarjen Markov gonilni ležaj...

Ker vedno obstaja rešitev, se začneva pomenkovati o alternativnih prevozih. Že prej sva se šalila - šlo je bolj na račun mojega obroča, ki (trikrat potrkano) še vedno drži, da bova pot nadaljevala s konji, kamelami ali čemerkoli že, če bo potrebno ;). Že včeraj sva se dogovorila za izlet in ogled lovcev z orli, ki živijo na tem področju in v agenciji dobila idejo, da se za nekaj dni odpraviva na potepanje s starim ruskim vojaškim motorjem s stransko prikolico imenovanim Dnjeper. Vmes sva dobila idejo, da bi rezervni del kar prek DHL-a naročila v Olgii. Obljubljajo 4-dnevno pošiljanje! Če sva že toliko vložila v vse skupaj, bova še to pretrpela! Jutri začneva testne vožnje, saj Marko še nikoli v življenju ni vozil motorja, jaz pa ... tudi ne!

Slika 21: ... Lovec z orli, tradicionalni način lova v Zahodni Mongoliji ...

Po poti sva nekoliko prihajala k sebi od hladnega tuša in ideja nama je postajala vedno bolj všeč. Slabo uro sva poskakovala v terencu in ugotovila, da je kolesarjenje po mongolskih cestah še vedno človeku prijaznejše, kakor trpeče poslušanje amortizerjev. Za ajmag Bayan-Olgii je značilno, da Kazaki še vedno tradicionalno lovijo z orli, kar sicer poteka le pozimi, zdaj pa so orli le na ogled. Pravzaprav so le orlice, saj so za tretjino težje od samcev, hkrati pa veliko bolj agresivne. Približno dve leti stare ptice, ujete v bližnjih dolinah, ujamejo in nato dresirajo, da so pripravljene na lov. Lovijo svizce, majhne lisice in volke. Del mesa kot nagrada pripada orlu.

Slika 22: ... Lovec z orli po slovensko ;) ...

Izlet je bil prijeten, a še lepši bi bil, če bi ga opravila na kolesu ... pravzaprav bolj zaslužen! Človek se "razvadi", da si stvari zasluži! ;) Če nama je morala stvar ravno crknit, še dobro, da se je to zgodilo v Olgiiju, kjer znajo narediti šnicle.

Uspešen teden! Midva pa ... horuk v zadnje tri tedne!

Naprej: Proizvodnja je obstala...